Manšetka: zdravilne lastnosti in kontraindikacije

Ta rastlina ima številna imena. V priročnikih je to navadna manšetka (Alchemilla vulgaris), ljudska imena pa so veliko bolj poetična – na primer čarobna trava, božja solza, nebeška rosa ali zvezdna trava. V starih časih so jo imenovali tudi alkimistična trava. Dejansko je ta trajna zelnata plazeča rastlina z veliko koristnimi lastnostmi. Deluje protivnetno, izkašljevalno in žolčno, ima antiseptične lastnosti in lahko ustavi krvavitev. In čeprav manšetka uradno ni bila priznana kot zdravilna rastlina, se široko uporablja v industriji za proizvodnjo prehranskih dopolnil.

Kemična sestava

Vse zdravilne lastnosti navadne manšetke so precej dobro raziskane. Vse pojasnjuje kemična sestava njenih korenin, zelišča in listov. Med medicinsko najpomembnejše sestavine spadajo:

1. Čreslovine – predvsem tanini, največ jih je v koreninah, v listih in steblih pa le do 3%.
2. Katehini – so flavonoidi z antioksidativnimi lastnostmi.
3. Steroidi – hormonu podobne snovi rastlinskega izvora.
4. Lignin – pozitivno vpliva na mikrofloro debelega črevesa.
5. Lecitin – uporablja se pri proizvodnji hepatoprotektorjev, saj omogoča zaščito jetrnih celic.
6. Askorbinska kislina (vitamin C) – ugodno vpliva na krvožilni sistem.
7. Različni makro- in mikroelementi, vključno s cinkom s protivnetnimi lastnostmi, borom in manganom.

V sestavo rastline spadajo tudi oleinska, fenolkarboksilna, linolna in druge kisline, lipidi, kumarini, glikozidi.

Kako izgleda in kje raste

V sodobni fitoterapiji se najpogosteje uporablja navadna manšetka. To je zelnata nizka rastlina z razmeroma tankimi stebli, ki se plazijo po tleh. V času cvetenja se nekoliko dvignejo. Manšetka zraste do višine 30 cm.

Korenika rastline je precej močna in se nahaja vodoravno. Pri koreninah rastejo veliki, rahlo valoviti listi. Listi na steblih pa so polkrožne oblike. Dlakavi so tako na zgornji kot na spodnji strani ter imajo nazobčane robove. Sploh je oblika listov sama po sebi zanimiva. Pri dnu se namreč zvijejo v lijak, kar jim omogoča, da zadržijo dragoceno vlago.

Poleg tega so na robovih listov hidatode – to so specifične žleze, iz katerih v kapljicah izločajo tekočino; tako se rastlina znebi odvečne vlage. Ta proces (gutacija) je značilen predvsem za tropske gozdove z visoko vlažnostjo in šibko osvetlitvijo. V zmernem podnebju se ta lastnost redko pojavi in manžetka je eden redkih primerov.

Zanimivo je, da gosta dlakavost rastlino ščiti pred prekomerno vlago, saj tudi po dežju listi ostanejo skoraj povsem suhi.

Manžetka cveti dvakrat na leto (v ugodnih razmerah). Prvič se to zgodi na začetku poletja, ponovno cvetenje pa je možno že na začetku jeseni. Njeni cvetovi so majhni, svetlo zelene barve, zbrani v ozka socvetja, ki po obliki bolj spominjajo na kroglice (čeprav jih v botaniki običajno imenujejo ščitkasto-metličasta). Plodovi – semenke – pri manžetki nastanejo avgusta.

Vrste

Obstaja več sort manžetke, vendar niso vse uporabne v medicini. Nekatere gojijo predvsem v okrasne namene. Široko razširjene so:

1. Mehka manžetka. Ta sorta rastline uspeva tako v Vzhodni Evropi kot v azijskih državah – Turčiji, Iranu itd. Je hitro rastoča plazeča rastlina s čudovitimi rumenimi socvetji. Raste v šopih, ki dosežejo višino 40 cm – in širina je približno enaka. Ko se pojavijo čipkasta socvetja, kar se običajno zgodi junija, je tak grm videti zelo bujen in učinkovit. Mehka manžetka se uporablja predvsem v krajinskem oblikovanju, na vrtu jo pogosto sadijo ob vodah, v mejah in mešanih cvetličnih gredah. V floristiki jo vključujejo v šopke, da bi bile cvetlične aranžmaje bolj polne.
2. Alpska manžetka. Najdemo jo v precej ostrih podnebnih razmerah, na Grenlandiji in v Severni Evropi. Ta sorta ima raje apnenčasta in kamnita tla. Od drugih vrst se ta manžetka razlikuje že po videzu. Ima globoko narezane liste, na spodnji strani pa so pokriti z zelo svetlo srebrnkasto dlako, zaradi česar se zdi, da imajo bel rob. Zaradi tega je rastlina videti zelo okrasna tudi izven obdobja cvetenja. Uporablja se predvsem v krajinskem oblikovanju – sadijo jo v skalnjakih, prav tako so učinkovite zasaditve v posodah v družbi s hijacintami in tulipani.
3. Gospin plašč rdečeperesni. Ta sorta se pogosto pojavlja tudi na visokogorskih travnikih. V naravi raste na Krimu, v bolgarskih Rodopih, na Kavkazu in v zahodnem delu Karpatov. Od drugih sort se razlikuje po zelo majhni velikosti – v višino dosega največ 15 cm. Poleg tega ima ta gospin plašč značilen modrikasto-zelen odtenek listov, ki so na steblo pritrjeni z rdečkastimi peclji. To sorto pogosto uporabljajo tudi v krajinskem oblikovanju, saj jo sadijo v skalnjakih. Toda tak gospin plašč je lahko lep tudi v robnih nasadih.

Naštete sorte se večinoma gojijo na vrtovih. Poleg tega pa v srednjem pasu Rusije najdemo veliko divjih sort. Skupno je več kot 30 vrst te rastline. Na primer, na suhih območjih lahko najdemo gorsko, sivolistno in kroglasto zvito sorto. Prav tako na sušnih območjih raste grbinasti gospin plašč. V senčnih gozdovih in v razmerah povečane vlažnosti rasteta pollunasta in valovitostebelna sorta, na močvirnatih območjih pa golostebelna sorta.

Obstajajo tudi sorte, ki se enako dobro počutijo tako na suhih kot na vlažnih tleh (na primer gospin plašč ščetinasti). Vendar je najpogostejša sorta gospin plašč navadni. In prav ta se uporablja v ljudski medicini in farmacevtski industriji.

Nabiranje in shranjevanje

V fitoterapiji se uporabljata tako zelišče gospinega plašča kot tudi njegova korenika. Nadzemni del se nabira od druge polovice maja do sredine poletja. Travo lahko nabiramo le podnevi ob upoštevanju zgoraj opisanega učinka gutacije – počakati je treba, dokler se ne posuši jutranja rosa in izločena vlaga.

Travo je treba odrezati skupaj z listi, poganjki in cvetovi z ostrim nožem. Ta material je treba sušiti v senci, najbolje v prostoru z dobrim prezračevanjem. Uporabite lahko tudi posebne sušilnike. Vendar je v tem primeru treba nastaviti najbolj nežen temperaturni režim – ne višje od 60 stopinj. Posušeno travo in cvetove je treba hraniti v papirnatih ali platnenih vrečkah do naslednjega leta, ne dlje, saj bo sčasoma trava dobila zelo neprijeten grenak okus.

Korenine gospinega plašča prav tako nabiramo v medicinske namene. Vendar jih je priporočljivo izkopati že v začetku jeseni. Ni jih treba umivati, dovolj jih je le nežno očistiti zemlje. Sušijo jih prav tako na podstrešju. Tak material hranimo v platnenih vrečkah največ 2 leti. Tako kot vse druge zdravilne rastline tudi gospin plašč hranimo v suhi in temni omari, stran od vira toplote, da se ne pokvari pod vplivom sončnih žarkov in visokih temperatur.

Zdravilne lastnosti zelišča manšetke

Edinstvena kemična sestava te rastline je pogojila njene zdravilne lastnosti. Prav zato »zelišče alkimistov«, kot so gospin plašč imenovali v starih časih, deluje na naslednji način:

1. Spodbuja proizvodnjo progesterona – ženskega spolnega hormona. To se zgodi zaradi visoke vsebnosti rastlinskih steroidov. Te lastnosti so potrdile znanstvene raziskave, izvedene v Sankt Peterburgu. Sposobnost vplivanja na hormonsko ravnovesje naredi manšeto učinkovito sredstvo proti dismenoreji.
2. Uravnava presnovne procese – prav tako zaradi vsebnosti steroidov, lipidov in vrste drugih snovi.
3. Normalizira delovanje srčno-žilnega sistema.
4. Krepi naravno imunsko zaščito telesa.
5. Ima protivirusno delovanje – virologi so dokazali njeno učinkovitost v boju proti gripi. Ta lastnost je posledica delovanja flavonoidov, ki so močni antioksidanti in imajo tudi protivnetni učinek.
6. Ima ne le protivnetni, ampak tudi pomlajevalni učinek ter izloča toksine zaradi prisotnosti lignina v svoji sestavi.
7. Pospešuje regeneracijo tkiv in celi opekline ter ureznine zaradi visoke vsebnosti kumarinov.

Navadna manšeta se tako le imenuje, v resnici pa je ta trava v marsičem edinstvena. Sredstva na njeni osnovi ne le celijo rane in krepijo kapilare, ampak tudi pospešujejo regeneracijo ter so učinkovita preventiva pred infarkti in vrsto žilnih bolezni.

Za ženske

Za pripadnice nežnejšega spola je navadna manšeta koristna, ker vsebuje steroide. To so rastlinski analogi ženskih spolnih hormonov. Poleg tega v nasprotju s sintetičnimi sredstvi, ki se uporabljajo pri hormonski nadomestni terapiji, poparki in odvarki manšete praktično nimajo kontraindikacij in stranskih učinkov.

Sredstva na osnovi manšete se uporabljajo predvsem pri dismenoreji, to je motnjah menstrualnega cikla, vendar so lahko učinkovita tudi v obdobju menopavze. Njihove protivnetne lastnosti pa jih naredijo odlično sredstvo proti številnim boleznim medeničnih organov.

Za moške

Za pripadnike močnejšega spola so prav tako pomembne protivnetne lastnosti manšete, saj se sredstva na osnovi tega zelišča lahko uporabljajo pri zdravljenju prostatitisa in uretritisa. A veliko pomembnejša je zanje sposobnost zelišča, da krepi žile in uravnava raven »slabega« holesterola, saj so moški v večji meri kot ženske izpostavljeni tveganju za srčno-žilne bolezni.

Med nosečnostjo

V ljudski medicini velja, da je treba piti odvar zelišča manšete ali manj koncentriran čaj iz te rastline takrat, ko obstaja nevarnost spontanega splava. Prav tako mnogi zeliščarji priporočajo jemanje takšnih sredstev pri hudih toksikozah v prvem trimesečju ali pri pojavu bolečin v trebuhu. Vendar je takšne zeliščne odvarke mogoče piti le po posvetu z zdravnikom, še posebej, ker so bolečine lahko povezane na primer z zunajmaternično nosečnostjo.

V starih časih so porodnicam dajali odvar manšete neposredno pred porodom, da bi olajšali ta proces, vendar v sodobnih razmerah v porodnišnicah to ni spodbujano, poleg tega pa obstajajo tudi učinkovitejša zdravila.

Navadna plahtica velja tudi za dobro sredstvo za laktacijo; mnogi jo priporočajo mladim materam, ki poskušajo vzpostaviti dojenje. Vendar je treba biti previden in se najprej prepričati, da otrok nima alergijske reakcije na takšne poparke in prevretke.

Za otroke

Čeprav navadna plahtica velja za dobro protivnetno in izkašljevalno sredstvo, je ne priporočamo za zdravljenje majhnih otrok. Nekateri pediatri menijo, da je sploh ne bi smeli dajati predšolskim otrokom, najstnikom pa je lahko koristna za krepitev mišic in sklepov. Poleg tega najstnicam dajejo prevretke in poparke plahtice za lajšanje menstruacijskih bolečin in uravnavanje ciklusa.

Pri hujšanju

Steroidi, lignin in lecitin so sestavine, zaradi katerih je navadna plahtica učinkovita tudi za hujšanje, saj pomaga uravnavati presnovo. Poleg tega ta zel vsebuje fenolkarboksilno kislino. Ta ima edinstvene lastnosti – prvič, deluje grelno, drugič, izboljša prepustnost žil. Zaradi tega se okrepi krvni obtok in pospešijo presnovni procesi, še posebej, ker delovanje fenolkarboksilne kisline podpirajo flavonoidi in tanini, ki so del rastline. Poleg vsega imajo pomlajevalni učinek ter naredijo kožo bolj gladko in prožno, zato plahtico uporabljajo tudi za zdravljenje celulita.

Za hujšanje je najučinkovitejši čaj na osnovi te zeli, ki bo opisan spodaj. Proti celulitu pa je bolje delati obkladke s prevretkom plahtice.

Uporaba manšetke v ljudski medicini

Čeprav v naravi obstaja več kot petsto sort te rastline, je le navadna plahtica lahko uporabna v fitoterapiji, vendar je učinkovita pri najrazličnejših patologijah:

1. Pri vnetnih boleznih maternice je priporočljivo piti prevretek iz zeli in listov plahtice – 0,5 litra na dan, razdeljeno na tri enake dele. Za izboljšanje okusa lahko dodate malo medu. To sredstvo velja za učinkovito tudi pri obnovi maternice po težkih porodih.
2. Pri amenoreji (bolečih menstruacijah) je priporočljivo piti 400 ml prevretka plahtice na dan, razdeljeno na dva odmerka – zjutraj in zvečer.
3. Pri migreni in glavobolih, ki jih povzroča visok krvni tlak, lahko pijete skodelico čaja na osnovi plahtice na dan.
4. Za zdravljenje gnojnih ran in ureznin se uporablja poparek plahtice, na podlagi katerega delajo obkladke in obloge.
5. Pri nekaterih vnetnih boleznih medeničnih organov se poparek ali prevretek plahtice lahko uporablja za vaginalno izpiranje.
6. Pri zdravljenju hemoroidov je plahtica dobra zaradi svojega celovitega delovanja. Ustavlja kri, spodbuja regeneracijo tkiv, krepi žile. V ta namen se uporablja poparek plahtice, s katerim se namočijo posebni tamponi.
7. Pri anemiji in aterosklerozi je priporočljivo jemati odvarek listov te rastline, ki ga namakate v grozdnem vinu. To sredstvo velja za učinkovito tudi pri bolečinah v srcu.
8. Pri kroničnem kolitisu izven obdobij poslabšanja je priporočljivo jemati 10–15 kapljic alkoholne tinkture plaščevec na dan (razredčiti jih z majhno količino vode).
9. Pri sladkorni bolezni je priporočljivo jemati 200 ml odvarka plaščevca na dan. Vendar v nasprotju z zdravljenjem drugih bolezni medu ni dovoljeno dodajati.
10. Pri zdravljenju ureznih ran lahko uporabite sveže liste, ki jih rahlo podrgnete v rokah, da spustijo sok. To zeleno maso preprosto priložite na poškodovano področje kože.

Našteti primeri ne izčrpajo uporabe plaščevca. Ta rastlina se lahko uporablja za izkašljevanje izpljunka pri bronhitisih različnega izvora, pri drugih boleznih dihal, vključno s pljučnico. Poleg tega se odvarek zelišča uporablja za izpiranje ust pri stomatitisu, iz njega pa se pripravljajo obkladki pri konjunktivitisu (če ima ta bolezen bakterijski izvor, se plaščevec uporablja kot dodatek k terapiji z antibiotiki, ne pa namesto nje).

Vrste zdravilnih pripravkov z manšetko

Iz te rastline izdelujejo sredstva tako za notranjo kot zunanjo uporabo. Najpogostejša različica je vodni izvleček koristnih snovi, torej decoctioni in poparki. Vendar pa nekateri zeliščarji za zdravljenje sladkorne bolezni in debelosti priporočajo jemanje prahu iz zdrobljenega rastlinskega materiala.

Kar zadeva sredstva za zunanjo uporabo, so to lahko različni obkladki, obloge, aplikacije. Zanje se ne uporabljajo le poparki in odvarki, ampak tudi sok plaščevca. Iztisnejo ga iz mladih listov in poganjkov. Tako sredstvo se lahko uporablja za zdravljenje aken, tako da ga razredčite z mlekom v razmerju 1:10. Sok je primeren tudi za notranjo uporabo – na primer pije se pri driski (vsaki 2 uri po 1 čajno žličko sredstva).

Poparek

To sredstvo pripravimo na naslednji način – vzamemo 3 čajne žličke zdrobljenega zelišča in listov plaščevec ter prelijemo z 250 ml vrele vode, nato pustimo 2 uri pod zaprtim pokrovom. Nato poparek precedimo, preostali rastlinski material pa iztisnemo.

Dobljeni poparek velja za dovolj koncentriranega. Uporablja se pri zdravljenju obilnih menstruacij, prav tako pa blaži vnetje pri različnih gnojnih boleznih. V slednjem primeru na njegovi osnovi pripravljajo kopeli in obloge. Obkladki s poparkom plaščevca lajšajo simptome krčnih žil, čeprav ne odpravljajo njihovih vzrokov.

V nekaterih primerih poparek pripravimo manj koncentriran – vzamemo 3–5 žlic materiala na 1 liter vrele vode, zavremo in pustimo na nizkem ognju še 10–15 minut. Nato pustimo stati eno uro. Tak zeliščni poparek lahko pijete za hujšanje, pri čemer ga kombinirate s športno vadbo.

Tinktura

V nasprotju s številnimi drugimi tinkturami pripravek na osnovi plaščca ni narejen z alkoholom, ampak z vinom. Zanj potrebujete 1 čajno žličko suhe zdrobljene rastlinske surovine na 170 ml vina. Pripravek se hitro namaka – v 24 urah (zato ga pustite na suhem in temnem mestu). Pred uporabo končano tinkturo precedite skozi dve plasti gaze. Jemljete jo pri aterosklerozi in drugih boleznih.

Prevretek

Odvarek manšetke velja za odlično antiseptično sredstvo. Poleg tega ima adstrigentne in izkašljevalne lastnosti, vrsta raziskav pa je pokazala njegov sedativni učinek. V glavnem ga jemljete peroralno. Toda zaradi antiseptičnih lastnosti se lahko uporablja tudi kot zunanje sredstvo – na primer pri mozoljih.

Za pripravo tradicionalnega odvarka vzemite 4 čajne žličke zdrobljene trave na 250 ml vrele vode, ponovno zavrite in pustite na ognju še 5 minut. Nato odvarek pustite, da se ohladi, precedite skozi gazo ali filtrirni papir in uporabite kot notranje ali zunanje sredstvo.

Na osnovi trave plaščca pripravljajo tudi vinski odvarek. Vzemite 30 g zdrobljenih suhih stebel in listov na 1 liter rdečega vina ter segrevajte 10 minut. To sredstvo jemljite 3–5 žlic na dan pred jedjo. Pomaga se znebiti driske (pod pogojem, da jo povzroča disbakterioza ali črevesna okužba; če simptomi vztrajajo tudi po enem mesecu takšnega zdravljenja, se posvetujte z zdravnikom).

Iz korenine plaščca pripravljajo vinski odvarek. Na 20 g sušene rastlinske surovine vzemite kozarec vina, zavrite in pustite na zmernem ognju še 30 minut. Končan odvarek precedite skozi več plasti gaze, da se znebite koščkov korenine. Obstaja tudi druga različica tega recepta. Odvarek korenine pripravite ločeno, z zelo majhno količino vode, nato dodajte vino in ga segrejte, vendar ne zavrite, da čim bolj ohranite vse koristne snovi.

Takšno sredstvo lahko jemljete po 2 žlici na dan 30 minut pred obrokom pri anemiji; prav tako velja za učinkovito pri disbakteriozi in pri njej povzročenem vetrovju. Dietetiki menijo, da je ta vinski odvarek odličen način za pospešitev metabolizma.

Čaj

Na osnovi te rastline pripravljajo tudi čaj – pripravljate ga enako kot tradicionalno pijačo iz čajnih listov, to je 1–2 čajni žlički zdrobljene suhe surovine prelijete s kozarcem vrele vode, pustite stati 10–15 minut in nato precedite. Čaj se v glavnem jemlje kot krepilno sredstvo, poleg tega dobro pomaga pri nespečnosti. Nekateri zeliščarji priporočajo, da ga dajete otrokom za preprečevanje rahitisa, vendar je vseeno bolje, da se prej posvetujete s pediatrom, saj sodobni zdravniki menijo, da lahko to sredstvo pri malčkih povzroči alergijo.

Uporaba v kozmetologiji

Plahutnica upravičeno velja za »žensko« zelišče. Koristna ni le za zdravljenje bolezni, ampak tudi za domače lepotilne postopke. Prah iz posušenih listov te rastline lahko dodajate že pripravljenim kozmetičnim maskam in losjonom, saj ima tudi antioksidativno delovanje in preprečuje prezgodnje staranje kože.

V domači kozmetologiji se najpogosteje uporablja prevretek plahutnice. Priporočljivo ga je pripraviti poleti in zamrzniti v modelčkih za led. Nastale kocke se uporabljajo za masažo obraza. To povečuje elastičnost kože, jo naredi bolj gladko in izboljša njeno oskrbo s kisikom zaradi okrepljene mikrocirkulacije.

Pri aknah se najpogosteje uporablja poparek plahutnice – kot losjoni ali obkladki. Vendar pa velja za učinkovitejše mazilo, ki ga pripravimo iz alkoholne tinkture plahutnice (10–20 ml pripravka – prodaja se v lekarnah), zmešanega z vazelinom (do 90 g). To mazilo velja za učinkovito pri posameznih mozoljih in furunklih.

Plahutnica bo koristna tudi za krepitev las, saj je njihovo stanje neposredno odvisno od hormonskega ravnovesja. Poparek ali prevretek tega zelišča lahko dodajate vodi, pripravljeni za izpiranje las. Lahko pa pripravite prevretek na osnovi naslednje rastlinske mešanice: na 15 g posušene zelišča plahutnice vzamete enako količino koprivnega zelišča in dvakrat več zdrobljenih posušenih korenin repinca. Vse to prelijete z 1 l vode in zavrete, kuhate 5–7 minut, nato ohladite in pustite stati 45–60 minut. Dobljeni pripravek lahko dodajate vodi za izpiranje las ali vmasirate v lasišče namesto losjona. Redna uporaba krepi lasne mešičke.

V nekaterih receptih tej mešanici dodajo brezove liste, kar pripomore k temu, da je pripravek učinkovit tudi proti seboreji.

Kontraindikacije za uporabo

Ena od prednosti plahutnice je, da ima to zelišče praktično nobenih kontraindikacij. Ne sme se ga jemati le v primeru alergijskih reakcij in individualne intolerance ter visoke strjevalnosti krvi. Previdno se predpisuje med nosečnostjo in dojenjem – šele po opravljenih vseh preiskavah in posvetu z zdravnikom, saj lahko tudi prevelik odmerek rastlinskih steroidov negativno vpliva na telo.

Zanimiva dejstva

1. Plahutnica je videti skromna, vendar dejansko spada v znamenito družino rožnic (Rosaceae). V botaniki nosi ime Alchemilla, ki izhaja iz besede »alkimija« – starodavne znanosti, katere privrženci so iskali kamen modrosti in eliksir večnega življenja. Zdravilne lastnosti tega zelišča so bile znane že takrat in starodavni znanstveniki so menili, da sposobnost rastline, da izloča tekočino, kaže na njeno magično naravo. Posebej cenjene so bile kapljice jutranje rose, ki so se nabirale v naravnem lijaku, ki ga tvorijo listne plošče.
2. Praksa je pokazala, da ima manšetnica resnično številne koristne lastnosti in lahko odpravi različne patologije, čeprav v tem seveda ni nobene magije.
3. Rusko ime te trave, ki se danes aktivno uporablja, je nastalo zaradi podobnosti listov te rastline z bujnimi čipkastimi manšetami, ki so bile modne v galantnem veku. V Angliji in Nemčiji pa so ljudje v njihovi obliki videli podobnost s plaščem Device Marije, od tod tudi ime 'plašč dame'. Skoraj v vseh državah zahodne Evrope so tej travi pripisovali čarovniške lastnosti. Na primer, verjeli so, da rosa, zbrana v listih, pomaga povrniti mladost, pa tudi – odpravlja mozolje, pege in pigmentne madeže.
4. Zanimivo je, da se manšetnica lahko uporablja tudi v kulinariki, običajno za te namene vzamejo liste rastline, včasih – mlade poganjke. Zgodaj spomladi to travo lahko dodajate solati iz listnate zelenjave, juhi ali zelenemu boršču. Včasih jo pripravljajo kot začimbo. Za to jo posušijo na zgoraj opisan način, saj omogoča ohranitev skoraj vseh koristnih snovi, pozimi pa jo boste lahko dodajali tako juh kot glavnim jedem. Poleg tega je to koristen vitaminski dodatek, saj vsebuje veliko količino askorbinske kisline. V vzhodni kuhinji liste lahko solijo skupaj z drugimi dišečimi zelišči ali zelenjavo.

Fotografija trave manšetnica