Lakota: zdravilne lastnosti in kontraindikacije

Lakota (imenovana tudi Galium – iz grške besede za mleko) je zdravilna rastlina, ki uspeva tako v Evraziji kot v Severni Ameriki. V naravi obstaja več sto vrst te rastline, vendar se v sodobni fitoterapiji in tradicionalni ljudski medicini uporabljajo le nekatere. Obstajajo tudi strupene sorte, s katerimi je treba ravnati še posebej previdno.

Kemična sestava

Najbolje je preučena kemična sestava dveh različic – navadne lakote (imenovane tudi rumena) in prijemajoče lakote. Obe se aktivno uporabljata v ljudski medicini, pri čemer se dragocene farmakološke snovi nahajajo tako v zelišču, steblih, cvetovih kot tudi v korenikah teh rastlin.

Kemična sestava navadne lakote je dobro raziskana; vključuje:

1. Steroidni saponini. Njihova naravna funkcija je zaščita rastline pred škodljivci in boleznimi. Imajo protiglivične lastnosti, poleg tega pa se uporabljajo za pridobivanje hormonskih pripravkov.
2. Askorbinska kislina (vitamin C), ki normalizira stanje žil in krvožilnega sistema na splošno ter krepi imunski sistem.
3. Karoten, koristen za vid.
4. Flavonoidi, ki imajo protivnetne in antioksidativne lastnosti.
5. Različne organske kisline.
6. Čreslovine in barvila (z zadnjimi je povezano ime te rastline – saj izloča enak pigment kot broč).
7. Različni mikroelementi – baker, železo, cink, celo nikelj in kobalt ter drugi.

V cvetovih in lističih te različice je vsebovan sirilni encim renin, zaradi katerega so v starih časih to rastlino uporabljali tudi za proizvodnjo sira.

Kemična sestava prijemajoče lakote je na splošno podobna prejšnji. Vsebuje tudi steroidne saponine, glikozide, flavonoide in kumarine. Poleg tega pa vsebuje še salicilno kislino, ki ima antiseptične in keratolitične lastnosti. Vsebovani sta tudi ursolna kislina in pripadajoči aldehid, ki pogojujeta uporabo rastline za zdravljenje ledvičnih kamnov. Prijemajoča lakota vsebuje tudi soli cinka, kobalta, magnezija, niklja itd.

Kako izgleda in kje raste

Skoraj vse vrste te rastline so razširjene po vsem svetu. Na primer, pravi pajčin raste ne le v Evropi, ampak tudi v Severni Afriki. V Aziji ga najdemo skoraj povsod v zmernih podnebjih, vključno s Turčijo, državami Bližnjega in Daljnega vzhoda. Rastlino lahko najdemo celo na Novi Zelandiji (čeprav so jo tja prinesli kolonisti) ter v Severni Ameriki. Pajčini večinoma rastejo na senožetnih travnikih, pšeničnih poljih, ob cestah in na mejah, radi imajo rodovitna tla.

Med pajčini najdemo tako enoletne kot dvoletne ter večletne rastline. Korenike so pri vseh vrstah tanke in močno razvejane. Pri nekaterih vrstah imajo zdravilne lastnosti.

Stebla te rastline so pogosto tanka, pri nekaterih so plazeča. Obstajajo pa tudi vrste s trdnimi ravnimi stebli, na primer severni pajčin. Listi so ozki, intenzivno zelene barve, pri nekaterih vrstah z nazobčanimi robovi. Cvetovi so majhni, zvezdasti, barva cvetnih listov je lahko zelo raznolika – bela, svetlo rumena, roza. Obstajajo vrste, na primer dišeči pajčin, ki imajo prijeten vonj.

Vrste

Obstajajo različne vrste lakote, večina jih raste na območju Rusije, Belorusije in Ukrajine:

1. Severna lakota. Je večletna zelnata rastlina, ki doseže višino vsaj 15 cm, včasih skoraj do metra. Posebnost so majhni ozki listi s tremi žilami, povezani v gruče po več skupaj. Rastlina cveti z drobnimi cvetovi, navadno bele barve. Večinoma raste na gozdnih travnikih, vlažnih poplavnih ravnicah. Čeprav lakota običajno ljubi rodovitna tla, se ta vrsta lahko dobro počuti tudi na kamnitih tleh in močvirnatih območjih. V fitoterapiji se uporabljajo predvsem cvetovi in listi te vrste.
2. Prava lakota. Je večletna rastlina s trdnim ravnim steblom, ki doseže višino okoli 60–70 cm. Listi so ostro koničasti, njihova površina je izrazito zelene barve, spodaj pa so pokriti s sivim žametastim puhom. Velja za odlično medovito rastlino. Njeni svetlo rumeni cvetovi so povezani v puhaste metlice. Ti imajo izrazit meden vonj, ki privablja čebele vse poletje. To vrsto najpogosteje srečamo na travnikih, ljubi rodovitna tla, ob ugodnih vremenskih razmerah in brez ovir se tam lahko razrastejo prave plantaže.
3. Lepljiva lakota. Ta rastlina je v bistvu plevel, in sicer izjemno odporen proti vsem metodam zatiranja. Njena glavna značilnost je zgradba stebel, prekritih z majhnimi zobci, zaradi katerih se zelo trdno pritrdi na gladko površino stebel klasov. Listi so ozki, majhni beli cvetovi tvorijo majhna socvetja poldežnikastega tipa. V ljudski medicini se pogosto uporablja svež sok te rastline, ki velja za zelo učinkovit pri zdravljenju različnih bolezni jeter in disfunkcije ščitnice. Trenutno v fitoterapiji raziskujejo možnost njene uporabe proti malignim tumorjem. Sestavine, ki jih vsebujeta zelišče in cvetovi te rastline, ji dajejo tudi diuretične in antioksidativne lastnosti. Mazila, odvarki in poparki na osnovi te vrste imajo lastnosti celjenja ran, kar omogoča njihovo uporabo pri različnih dermatoloških motnjah.
4. Dišeča lakota. Ta vrsta rastline je prav tako trajnica. Njena stebla dosežejo višino do 65 cm. Med vsemi svojimi sorodnicami velja dišeča lakota za najlepšo. Socvetja predstavljajo več poldežnikov, sestavljenih iz številnih majhnih cvetov s prijetnim vonjem. Dišeča lakota začne cveteti prej kot druge vrste, že aprila. In njeno cvetenje traja le do začetka poletja. Najpogosteje jo najdemo na Krimu, Kavkazu, v Srednji Aziji, čeprav jo lahko najdemo tudi v drugih regijah Rusije.
5. Navadna lakota. To je ena najvišjih sort te rastline. V višino lahko doseže najmanj 85 cm. Steblo je močno, oglate oblike, malo razvejano. Listi so majhni in ozki. Zgoraj so rahlo dlakavi, spodaj bolj. Cvetovi te sorte so nežno zlati. Ta rastlina zacveti konec prvega poletnega meseca in cveti do začetka jeseni. Najdemo jo predvsem na suhih travnikih in manjših pobočjih. Posebnost te sorte je prisotnost silicijeve kisline in velike količine eteričnih olj v njeni kemični sestavi.
6. Mehki lakot. Njegova posebnost je nekoliko nenavadna štirirobna oblika gladkega stebla. Na njem rastejo majhni podolgovati listi z majhnimi bodicami na konicah. Cvetovi so majhni, z belimi cvetnimi listi, zbrani v socvetja, ki na koncih stebel tvorijo precej velike metlice. Ta vrsta lakota cveti relativno kratek čas, konec junija in v prvi polovici julija. Najdemo ga ob cestah in na travnikih. V tradicionalnih receptih sibirske medicine se uporablja predvsem za odpravo motenj srčnega ritma.

Zdravilni učinek nekaterih vrst lakote velja za premalo raziskanega. Vendar so skoraj vse naštete vrste obetavna surovina za farmacevtsko industrijo.

Nabiranje in shranjevanje

Ker se v fitoterapiji danes uporabljata predvsem dve vrsti lakote, je treba preučiti posebnosti njunega nabiranja in shranjevanja.

Kar zadeva navadno lakoto, so v tem primeru zdravilna surovina vsi deli rastline – korenike, stebla, listi in cvetovi. Najbolje jih je nabirati v času cvetenja. Nabrano surovino priporočamo sušiti na naraven način na prostem, vendar raje v senci. Lahko jo sušite tudi na toplem podstrešju, pod pogojem, da je dobro prezračeno. Za sušenje stebla, liste in cvetove razporedite po bombažni tkanini ali papirju (vendar ne uporabljajte časopisnega papirja, saj bo surovina vpila škodljivo tiskarsko barvo). Zelišče in cvetove razporedite v tankem sloju, občasno jih je treba premešati, da se bolje posušijo.

Korenike lakote je priporočljivo nabirati skozi vse poletje, ne glede na čas cvetenja. Sušijo jih na svežem zraku. Vse vrste surovin je priporočljivo hraniti bodisi v platnenih vrečkah, bodisi v papirnatih vrečkah ali v tesno zaprtih steklenih kozarcih. Vse to pa lahko hranite le v zaprtih omarah, da nanje ne pada sončna svetloba. Rok uporabe je tri leta.

Pri prijemljivi lakoti v glavnem nabirajo samo zelišče v času cvetenja. Korenike uporabljajo redkeje, če pa jih vseeno nabirajo, potem jeseni. Surovino sušijo v senci ali v sušilnikih, namenjenih za zelenjavo in sadje, pri čemer je treba korenine predhodno zdrobiti.

Zdravilne lastnosti zeli lakote

Niso vse zdravilne lastnosti lakote, ki so mu jih pripisovali v starih časih, danes dokazane. Vendar so bile številne njegove lastnosti potrjene z znanstvenimi raziskavami. Danes velja, da ima navadna lakota naslednje lastnosti:

1. Protivnetno delovanje, ki ga zagotavljajo flavonoidi.
2. Estrogeno delovanje (zaradi steroidnih saponinov, ki imajo lastnosti, podobne značilnostim ženskih hormonov).
3. Šibko antiseptično delovanje, prav tako zaradi istih saponinov ter organskih kislin.
4. Žolčne in diuretične lastnosti.
5. Ranozazdravilni učinek.
6. Splošno krepčilno delovanje zaradi zgoraj naštetih vitaminov in mikroelementov.

Poleg tega ima sedativne in hemostatične lastnosti. Prav tako se lahko uporablja kot naravno odvajalo.

Kar zadeva prijemljivo lakoto, pa ima:

1. Protitumorno delovanje. Obstajajo raziskave, ki dokazujejo, da njegov izvleček uničuje celice malignih novotvorb dojke, pri tem pa ne prizadene zdravih tkiv. To delovanje zagotavlja diosmetin – snov, ki jo vsebuje zelišče prijemljive lakote.
2. Antiproliferativne lastnosti, kar prav tako omogoča boj proti tumorjem.
3. Protiglivna dejavnost – zaradi vsebnosti saponinov, ki so v naravnih pogojih potrebni za zaščito rastline pred takšnimi mikroorganizmi.

V ljudski medicini so znane tudi protivročinske lastnosti prijemljive lakote. V vzhodni Sibiriji so v starih časih uporabljali odvarke njenega zelišča kot antiepileptično sredstvo. Vendar pa te lastnosti rastline še danes niso dovolj raziskane.

Uporaba v ljudski medicini

V tradicionalni in sodobni fitoterapiji se pripravki na osnovi prave lakote ali navadne lakote uporabljajo pri naslednjih boleznih:

1. Angina, bronhitis, različne bolezni dihalnih poti, vse do pljučnice. V teh primerih se uporablja poparek zelišča lakote – 2 čajni žlički posušenih in zdrobljenih listov ter zelišča prelijte s kozarcem vrele vode, nato pustite stati 50–60 minut, precedite. Dobljeno količino razdelite na tri enake dele in pijte trikrat na dan, ne glede na obrok.
2. Bolezni jeter, tudi vnetne narave. Zdravimo jih z odvarkom – 1 jedilno žlico suhega materiala prelijete s kozarcem vrele vode in segrevate na majhnem ognju 5 minut. Nato sredstvo ohladite na primerno temperaturo, precedite in jemljite v enakih delih trikrat na dan.
3. Erektilna disfunkcija. Priporočljivo je jemati svež sok nadzemeljskega dela rastline – po 2 jedilni žlici vsaj trikrat na dan, trajanje tečaja – vsaj en mesec.
4. Angina pektoris. Potrebno je pripraviti šibek poparek korenike navadne lakote – 20 g suhega rastlinskega materiala na 0,5 l vrele vode.
5. Patologije ženskega reproduktivnega sistema, vključno s fibromiomom, endometritisom, amenorejo (boleče menstruacije). Za to skuhajte poparek na zgoraj opisani način in ga jemljite trikrat na dan. Toda s tem zeliščem lahko zdravite tudi vnetne bolezni medeničnih organov. V tem primeru 4 jedilne žlice suhega rastlinskega materiala prelijte z 0,4 l vrele vode, pustite v termosu 4 ure, nato precedite in dodajte v vodo za kopel.
6. Razjeda materničnega vratu. Odvarek iz zelišča, listov in cvetov lakote priporočajo za vaginalno izpiranje.
7. Bolezni mlečne žleze. Lahko jemljete poparek zelišča (2 čajni žlički materiala na kozarec vrele vode) ali pa na problematično področje nanašate zdrobljeno v kašasto stanje maso iz svežih listov rastline.
8. Kožne bolezni, kot so ekcem, nekatere vrste dermatitisa, furunkli, abscesi in celo karcinom. V takih primerih je treba prizadete predele kože mazati s sveže stisnjenim sokom zelišča. Vendar pa nekateri sodobni zeliščarji svetujejo uporabo prahu iz posušenih cvetov rumene lakote za ta namen. Iz tega je treba narediti mazilo (z dodajanjem vazelina ali neslanega masla) za vneta in z izpuščaji prizadeta področja.
9. Sladkorna bolezen. Priporočljivo je piti sveže stisnjen sok nadzemeljskega dela rastline – po 2 jedilni žlici po glavnih obrokih, pri čemer nikakor ne smete dodajati medu, saj bo zmanjšal učinkovitost sredstva.

Poleg tega se lahko različne vrste pripravkov iz tega zelišča uporabljajo pri drugih boleznih. Na primer, prah iz posušenega zelišča lakote velja za učinkovito sredstvo proti griži, saj ima antiseptične lastnosti.

Odvarke in poparke zelišča različnih koncentracij predpisujejo pri zdravljenju ureznin in gnojenj ter tudi resnih opeklin. Ker imajo blage protibolečinske lastnosti v kombinaciji s protivnetnim delovanjem, jih uporabljajo v obliki obkladkov pri zdravljenju protina.

Prisotnost ursolne kisline v sestavi prilepkavega lakotnika omogoča uporabo njegovega poparka pri zdravljenju nefritisa, bolezni sečno-spolnega sistema in žolčevodov.

Mešanice, ki vsebujejo lakoto

Ta rastlina se ne uporablja le kot samostojno zdravilo, ampak je tudi del različnih zdravilnih mešanic. Vse se pripravljajo enako: 1 žlica mešanice posušenih zdrobljenih zelišč na 370 ml vrele vode. To se pusti namakati tri ure, nato precedi in jemlje v različnih obrokih trikrat na dan.

Za raztapljanje oksalatnih in fosfatnih kamnov v mehurju se pripravi mešanica na osnovi korenik prilepkavega lakotnika, vzetih v enakih razmerjih z barvarsko marenco, semeni kopra, listi mete in šentjanževke ter jagodami češmina. To sredstvo se jemlje v kuri štiri mesece, nato se naredi premor in opravi ponovni pregled. Po potrebi se tečaj lahko ponovi, vendar le po posvetu z zdravnikom.

Za raztapljanje kamnov v žolčniku se pripravi mešanica na osnovi zeli prilepkavega lakotnika, ki se v enakih razmerjih zmeša z zeljo pegastega badlja, preslice, pastirske torbe, s cvetovi lekarniške kamilice, koruznimi bradicami in korenino pora. Ta poparek se prav tako jemlje štiri mesece po posvetu z zdravnikom.

Mešanice na osnovi prilepkavega lakotnika se lahko borijo celo proti tako resnim žilnim boleznim, kot so hemoragični vaskulitisi. Prav tako so lahko učinkovite pri holecistitisu zunaj faze poslabšanja, glomerulonefritisu in drugih boleznih.

Čeprav ima prilepkavi lakotnik sam po sebi odvajalne lastnosti, v kombinaciji z drugimi zelišči pa se lahko nasprotno uporablja kot sredstvo proti driski. V tem primeru se pripravi mešanica iz zeli prilepkavega lakotnika, pastirske torbe, materine dušice in korenike pireje. Vendar takega sredstva ne smemo jemati dolgo, zlasti če vzrok driske ni ugotovljen. Če gre za bakterijsko okužbo, antiseptična in protiglivična aktivnost prilepkavega lakotnika ne nadomeščata jemanja antibiotikov!

Vrste zdravilnih pripravkov

Na osnovi zeli prilepkavega lakotnika se pripravljajo različne vrste zdravilnih sredstev. Za zunanjo uporabo se uporabljajo tri možnosti:

1. Prašek. Predstavlja posušen in zdrobljen material, pridobljen iz nadzemnega dela, to je zeli, cvetov in listov. Uporablja se za zdravljenje bolezni, kot so dermatitisi.
2. Kašica za obkladke in obloge, ki se pripravi iz zdrobljene sveže zeli in cvetov. Uporablja se kot obkladek pri vseh kožnih boleznih, vendar je najučinkovitejša pri abscesih in gnojnih vnetjih.
3. Mazilo. Pripravi se na osnovi sveže zeli, zmlete v kašico, ali suhega materiala. V prvem primeru se zmleje v možnarju s svežim maslom. V drugem primeru se lahko uporabi vazelin ali drugo nevtralno mastno podlago. Taka sredstva so učinkovita pri vseh dermatoloških težavah.

Za notranjo uporabo se uporabljajo poparki, odvarki, sok in alkoholna tinktura. Redkeje se uporablja čaj iz zeli prilepkavega lakotnika.

Tinktura

Pripravek iz lakote je lahko vodni ali alkoholni. V prvem primeru 1 žlico surovine prelijemo s kozarcem vrele vode in pustimo v termovki nekaj ur, nato precedimo. Koncentracijo koristnih snovi lahko prilagajamo z dodajanjem večje ali manjše količine rastlinske surovine.

Za alkoholno tinkturo uporabimo etilni alkohol ali vodko. Na 2 žlici rastlinske surovine uporabimo 0,4–0,5 l alkoholne osnove. Zdravilo pustimo stati vsaj 4 tedne, ves ta čas mora posoda stati na temnem mestu, občasno jo je treba vzeti in pretresti.

Čaj

To sredstvo lahko pripravimo tako iz zelišča in listov kot iz cvetov lakote. Na 1 čajno žličko vzamemo kozarec vrele vode – koncentracija je nižja kot pri poparku. Za izboljšanje okusa lahko v pijačo dodamo malo medu.

Kontraindikacije za uporabo

To zelišče nima veliko kontraindikacij, glavna med njimi sta individualna intoleranca in alergijske reakcije. Vendar je treba zapomniti, da je navadna lakota rahlo strupena rastlina. Njenih odvarkov, poparkov in še bolj koncentriranega soka ne smemo dajati otrokom, kontraindiciran je med nosečnostjo in dojenjem. Sicer pa ga mlade matere ne smejo jemati tudi zato, ker vsebuje hormonom podobne snovi, ki lahko vplivajo na potek nosečnosti.

Zaradi močnega diuretičnega učinka je treba pripravke na osnovi te rastline previdno jemati pri sladkorni bolezni.

Zanimiva dejstva

1. Lakota je rastlina, znana že od antičnih časov. Že v antiki je bilo znano, da ima barvilske lastnosti in sposobnost sirjenja mleka. Vendar so v Angliji lakoto uporabljali tudi zato, ker je njen vonj odganjal bolhe. V tistih časih so vzmetnice polnili z zelišči in ta rastlina je bila obvezno med njimi. Zato staro britansko ime lakote zveni kot Our Lady’s Bedstraw (kar lahko prevedemo kot "slamnata postelja naše gospe").
2. Lakota ima barvilske lastnosti. Uporabljali so jo, da bi tkaninam dali rumen odtenek. Bila je tudi sestavina barve za lase – poceni in dostopne. Zato je še eno angleško ime tega zelišča Maid’s Hair (to se prevaja kot "lasje služkinje").
3. V starih zeliščarskih knjigah tudi piše, da lakota daje moč utrujenim popotnikom, njen svež sok pa se lahko uporablja proti kakršnim koli kožnim izpuščajem.

Fotografija lakote