Vresje: zdravilne lastnosti in kontraindikacije

Vresje je rastlina, ki uradno ne velja za farmakopejsko. Vendar se v ljudski medicini zelo uspešno uporablja za zdravljenje najrazličnejših bolezni.

Kemična sestava

Zdravilne lastnosti vresja so posledica kemične sestave njegovih cvetov in poganjkov. V ljudski medicini se včasih uporabljajo tudi korenine rastline, vendar najpogosteje njen nadzemni del. Najbolj dragocena surovina so cvetovi, ki rastejo na vrhovih poganjkov. Vsebujejo:

1. Flavonoidi (predvsem kvercetin in njegovi derivati) s protivnetnimi in antioksidativnimi lastnostmi.
2. Fitosteroli, to so rastlinske hormonu podobne snovi (v tem primeru imajo lastnosti, da nadomeščajo steroidne spojine).
3. Organske kisline, predvsem klorogenska in kavna. Prva zmanjšuje tveganje za srčno-žilne bolezni, deluje proti Staphylococcus aureus in Escherichia coli, ima hepatoprotektivni in protitumorski učinek. Kavna kislina pa ima protivnetne in imunomodulacijske lastnosti. Prav tako zavira kancerogenezo.
4. Glikozidi, predvsem arbutin, ki je naravni antiseptik. V kozmetiki se uporablja tudi za posvetlitev kože, vendar ga je v prevretkih in poparkih vresja ravno toliko, da preprosto povrne zdrav ten kože.
5. Čreslovine, vitamini, minerali, ki sodelujejo v različnih biokemičnih procesih v telesu.

Kot zdravilno surovino lahko uporabimo tudi zgornje dele poganjkov. Vsebujejo že omenjeni flavonoid kvercetin in herbacetin, ki ima podobne lastnosti. V njih so prisotne tudi čreslovine. Poganjki vsebujejo tudi organske kisline, vendar gre predvsem za citronsko in fumarovo kislino, ki po svojih lastnostih zaostajata za kavno in klorogensko.

Kako izgleda in kje raste

Vresje v naravi predstavlja relativno nizek plazeč grm. Njegova višina je le 30–100 cm. Listi te rastline so majhni, tristrani, široki približno 2 mm in dolgi do 2,5 mm. Listni pecelj manjka.

Vresje cveti zelo lepo, njegovi zvončasti cvetovi so zbrani v enostransko socvetje. Lahko so bledo vijolični ali imajo nasičen odtenek, pojavlja se tudi belo vresje, vendar velja za redkost (morda prav zato so mu v starih časih pripisovali posebne magične in zdravilne lastnosti).

Plod rese je majhna kapsula, ki vsebuje veliko drobnih semen. Vendar to rastlino razmnožujejo ne s semeni, ampak z delitvijo korenin, ki se pojavijo na stranskih vejah grma. Ko se odlomijo, se ukoreninijo in čez nekaj časa postanejo samostojni grmi.

Pri večini ljudi reso povezujejo z Anglijo in Škotsko. Dejansko so resave Združenega kraljestva zelo slikovita pokrajina (in mimogrede, so edinstveni ekosistemi). Vendar v divjini resa raste tudi v drugih evropskih državah, pa tudi v Severni Afriki, na nekaterih območjih Grenlandije, v Severni Ameriki in celo v Aziji. V Rusiji jo v naravnih razmerah najdemo v Sibiriji in v evropskem delu ozemlja. Toda danes reso pogosto namensko gojijo na vrtovih.

V naravi pa se redko pojavlja na resavah, ampak ima raje goste goščave, borove gozdove in mahovna barja.

Vrste

Opozoriti je treba, da je z botaničnega vidika navadna resa edini predstavnik rodu Resa. Vendar pa rod sam spada v precej veliko družino, ki vključuje okoli 4 tisoč grmovnic, dreves in celo zelišč.

Vse vrste rese, ki jih danes srečamo na vrtovih, so posebej vzgojene sorte, ki se razlikujejo po višini, barvi cvetnih listov in času cvetenja. Na primer, mednje spadajo:

1. Okrasna resa, ki doseže višino 50 cm. Njeni cvetovi so lahko vijolični, lila ali beli. To je nizek grm, ki ga pogosto gojijo v zaprtih prostorih – v takih razmerah cveti od jeseni do januarja.
2. Drevesasta resa – to je bolj drevo, čeprav spominja na grm. Njena višina lahko znaša do 5 m. Cveti marca in aprila z belimi socvetji, ki imajo prijeten vonj. To je ena najstarejših vrtnih sort, vzgojena že leta 1658.
3. Rožnata resa – to je lep grm, ki lahko meri v premeru do 50 cm. V višino doseže največ 90 cm. Steblo je tanko, veje pa so trde. Cveti aprila-junija z zvončastimi cvetovi, zbranimi v dolge grozde živo rdeče ali rožnate barve. Velja za odlično medonosno rastlino.
4. Elegantna resa. Za njeno domovino velja Južna Afrika. To je nizek (50 cm) grm. Cvetovi so čašaste oblike, zelo številni in zbrani v socvetje, ki bolj spominja na kroglo. Ta sorta slabo prenaša zmrzal; pogosteje jo gojijo v zimskem vrtu.

Med priljubljene sorti spadata tudi sorti Carmen in Hamilton. Prva od teh sort ima rožnato-vijolične cvetove in spada med nizke rastline – njena višina ne presega 40 cm. Hamilton je angleška sorta, vzgojena leta 1935. Prav tako velja za nizko, njena glavna posebnost pa je dvojna struktura cvetov. Skupaj je več kot 300 sort te rastline.

Nabiranje in shranjevanje

Kot zdravilno surovino se nabira nadzemni del rastline. Menijo, da imajo najmočnejše zdravilne lastnosti socvetja. Vendar jih običajno odrežemo skupaj z vršički poganjkov, za kar uporabimo škarje. Surovino je treba nabirati v obdobju aktivnega cvetenja rastline, pri večini sort je to avgust.

Surovino je treba nujno pregledati in nato posušiti, razprostrto v tanki plasti na bombažni tkanini ali papirju (vendar ne na časopisnem papirju, da na cvetne liste ne pride tiskarska barva). Surovino je najbolje sušiti na prostem, vendar v senci. Primerno je tudi podstrešje (pod pogojem, da je dobro prezračeno). Po nekaj dneh sušenja se bodo cvetovi in listi zlahka otresali z vej. Prav ti so najbolj dragocena surovina. V nadaljevanju jo je treba hraniti v papirnatih vrečkah ali platnenih vrečkah na temnem in suhem mestu.

Redkeje se kot zdravilna surovina uporabljajo korenine. Vendar če so potrebne prav te, jih izkopljemo konec oktobra. Delovati je treba previdno, da ne poškodujemo korenike. Same korenine se očistijo zemlje, operejo in nato posušijo na običajen način.

Kako se vresje razlikuje od brina

V resnici sta vresa in brin dve popolnoma različni rastlini. Navzven si sploh nista podobna, do zmede pa prihaja zato, ker je v mnogih regijah še vedno v rabi staro slovansko ime za brin – veres.

Brin je iglasta rastlina. V toplem podnebju lahko cveti 2-krat na leto, nato pa se na njem pojavijo storži, ki imajo značilen vonj in sivo-modrikast odtenek. Iglice so temno zelene, dolžina vsake iglice je 5–25 mm, tako da so celo daljše od listov vrese.

Zdravilne lastnosti vresja

Vresa ima zdravilne lastnosti, od katerih so mnoge potrjene z znanstvenimi raziskavami. Zlasti je ugotovljeno, da rastlina:

1. Prispeva k izločanju odvečne sečne kisline, kar je zelo koristno pri protinu.
2. Ima protivnetno in antibakterijsko delovanje, kar omogoča njegovo uporabo pri pielonefritisu in drugih boleznih ledvic.
3. Ima lastnosti blagega diuretika, kar mu omogoča obvladovanje oteklin.
4. Ima izkašljevalne in potilne lastnosti. Zaradi tega se lahko odvarki in poparki vrese uporabljajo pri akutnih respiratornih virusnih okužbah in boleznih dihalnih poti, ki jih spremlja kašelj.
5. Izboljšuje strjevanje krvi.
6. Ima blago pomirjevalno delovanje in se bori proti motnjam spanja.

Tanini, ki so prisotni v sestavi te rastline, ter nekatere druge spojine imajo adstrigentne in obložne lastnosti. Zato se v farmacevtski industriji uporablja za proizvodnjo različnih zdravil, vključno s tistimi, namenjenimi zdravljenju prebavil. Poleg tega se vresa zaradi dokaj visoke vsebnosti glikozidov uporablja kot surovina za zdravila, ki spodbujajo delovanje srčno-žilnega sistema. Njen izvleček se uporablja tudi za zdravljenje vnetnih bolezni ustne votline.

Za ženske

Za predstavnice nežnejšega spola je vresa zanimiva, ker vsebuje veliko antioksidantov, vključno s provitaminom A in antociani (ti dajejo lila cvetovom njihovo značilno barvo). Vse te snovi pomagajo ustaviti procese prezgodnjega staranja.

Protivnetne lastnosti vrese omogočajo tudi uporabo pri zdravljenju nekaterih bolezni medeničnih organov.

Fitosteroli, ki jih vsebujejo cvetovi, naredijo to rastlino odlično sredstvo pri menopavzi ali bolečih menstruacijah (v takih primerih to surovino najpogosteje pripravijo kot čaj).

Za moške

Kot je znano, se predstavniki močnejšega spola pogosteje srečujejo s protinom. Ta bolezen je posledica prekomernega nastajanja sečne kisline in spremljajo jo zelo boleči občutki v malih sklepih, zlasti na prstih nog. Posebnost vrese je ravno v tem, da zavira prekomerno nastajanje sečne kisline, s čimer odpravlja sam vzrok bolezni. Hkrati ima tudi protibolečinske lastnosti, kar omogoča izboljšanje bolnikovega stanja.

Poleg tega organske kisline, ki so del vrese, zavirajo rast tumorjev, kar je zelo pomembno pri boleznih, kot sta adenom in prostatitis.

Med nosečnostjo

Bodoče mamice se pogosto soočajo s problemom otekanja in z ledvičnimi boleznimi, ki jih povzroča rastoča maternica, ki pritiska na vse notranje organe. V takih primerih je pitje že pripravljenih farmacevtskih pripravkov nevarno, saj lahko negativno vplivajo na otrokovo stanje. Vresa pa nima kontraindikacij, hkrati deluje protivnetno in ima blag diuretični učinek, kar omogoča boj proti pielonefritisu in odpravljanje oteklin.

Za otroke

Majhnim otrokom ni priporočljivo dajati poparkov in odvarkov vrese ter medu, da ne bi sprožili razvoja alergijske reakcije. Spoznavanje s temi sredstvi se lahko začne šele, ko je otrok star vsaj 3 leta. Takrat se vresov čaj daje lahko razdražljivim otrokom kot blago pomirjevalo. Z njim zdravijo bolezni dihalnih poti.

Vresje v ljudski medicini

Čeprav uradna znanost nadaljuje raziskave vrese in je še ne vključuje na seznam zdravilnih zelišč, se v ljudski medicini uporablja že od najstarejših časov. Vreso uporabljajo tudi pri naslednjih boleznih:

1. Vnetja mehurja in ledvic, kronični pielonefritis. V tem primeru se odvarek pripravi na naslednji način – 2 čajni žlički suhe zdrobljene surovine se prelijeta s kozarcem sveže zavrele vode in se pustita stati 15 minut v vodni kopeli, nato pa se pustita pod zaprtim pokrovom, dokler se ne ohladita. Sredstvo se pije po malem čez dan.
2. Vnetne bolezni sklepov (artritis, revmatizem, poliartritis). Lahko pijete prevretek, pripravljen po zgoraj navedenem receptu. Toda za zdravljenje teh patologij se uporabljajo tudi obkladki. Zanj vzemite 1 jedilno žlico suhih cvetov na 300 ml vrele vode (to je en in pol kozarca) in to sredstvo pustite v termovki 2 uri. Obkladek naredite iz večkrat prepognjene gaze, ki jo potopite v topel poparek, rahlo ožamete in priložite na prizadeti sklep, fiksirajte z elastičnim povojem in pokrijte z volneno tkanino ali šalom. Obkladek pustite delovati 30–60 minut. Postopek ponavljajte vsak dan.
3. Stomatitis, vnetne bolezni dlesni ali jezika. Prevretek pripravite tako – 2 jedilni žlici suhih cvetov prelijte z 0,4 l vrele vode, držite na vodni kopeli 15 minut in pustite, da se ohladi. Tako je način priprave enak, vendar bo prevretek bolj koncentriran. S tem sredstvom grgrajte grlo in ustno votlino vsake 2–3 ure. Lahko si naredite tudi ustne kopeli, tako da preprosto vzamete tekočino v usta in jo držite 3–5 minut (nato jo izpljunite, vzamete novo porcijo in postopek ponovite).
4. Angina, tonzilitis, druge bolezni grla. Prav tako uporabljajte topel prevretek vresja za grgranje.
5. Bronhialna astma in vnetja dihalnih poti. Vreskov čaj pripravite na naslednji način – 1 čajno žličko listov in cvetov prelijte s kozarcem vrele vode in pustite stati 10–15 minut. Čeprav velja, da je bolje skodelico takšnega čaja popiti zvečer, ker ima pomirjujoč učinek, ga ne smete piti neposredno pred spanjem (napitek ima diuretičen učinek). Raje popijte čaj nekaj ur pred spanjem.
6. Kolitis, driska, bolečine v trebuhu, povezane s sindromom razdražljivega črevesja. V takšnih primerih prav tako pijte vreskov čaj – največ eno skodelico na dan.
7. Za doseganje diuretičnega učinka zaužijte 100 ml vreskovega medu, pripravljenega po spodaj opisanem receptu. To sredstvo velja tudi za učinkovito pri odstranjevanju kamnov iz mehurja in ledvic, vendar le, če so kamni majhni.
8. Motnje živčnega sistema, kožne bolezni, artritis in revmatizem. Priporočene so kopeli na osnovi vresja. Zanje potrebujete poparek v veliki količini in visoke koncentracije. Za pripravo vzemite pol kozarca sušenega cvetnega materiala na 5 l vroče vode, ki je pravkar zavrela. To sredstvo pustite stati pol ure, nato ga precedite skozi gazni filter in vlijte v kopel. Trajanje vodnega postopka ne sme presegati 20 minut. Najbolje je, da ga naredite zvečer, lahko celo vsak dan, saj nima nobenih stranskih učinkov.
9. Kožne bolezni. Za zdravljenje se lahko uporablja prah iz suhe rese. Zanj vzamejo tako cvetove kot liste ter jih zmeljejo skoraj v prah. S tem prahom se posuje rano, ki se dolgo ne celi, na vrh pa se namesti sterilni povoj. Prah rese deluje kot naravni antibiotik. Postopek se ponavlja dnevno, dokler se rana ne zaceli. Ta prah se lahko primeša tudi v sestavo zdravilnih mazil, ki se uporabljajo za celjenje opeklin.

Zgoraj opisani obkladki se uporabljajo tudi pri alergijskih izpuščajih, dermatitisu in ekcemu. Veljajo za učinkovito sredstvo proti lišaju, opeklinam in površinskim ranam.

Med iz rese (čebelarski proizvod, ne pijača, pripravljena na osnovi rastline) lahko deluje kot pomirjevalo. Dovolj je, da ga jemljete po 1 čajni žlički na dan, najbolje zvečer.

V ljudski medicini se lahko uporablja tudi sok rese, ki ga pridobivajo ne iz suhega, temveč iz svežega materiala. Uporablja se predvsem za grgranje ter pri zdravljenju stomatitisa in bolezni dlesni. Pri tem se jemlje tudi peroralno – velja za dobro sredstvo za normalizacijo ravni sladkorja v krvi. Lahko pa se uporablja tudi kot zunanje sredstvo, vključno za zdravljenje konjunktivitisa.

Vrste zdravilnih pripravkov

Reso uporabljajo predvsem v obliki vodnih in alkoholnih poparkov, pa tudi kot prevretek ali čaj (razlikujejo se po koncentraciji).

Poparek

To je univerzalno sredstvo, ki pomaga pri vseh vnetnih boleznih. Pripravimo ga takole: vzamemo 10 g suhih cvetov in jih prelijemo s kozarcem vrele vode. Sredstvo segrevamo v vodni kopeli na počasnem ognju še pol ure, nato ga za eno uro prelijemo v termovko, nato precedimo. Uporablja se lahko pri zdravljenju bolezni srca in ožilja, gastritisa, drugih vnetnih procesov v želodcu in črevesju. Pije se po 20 ml sredstva štirikrat na dan pred vsakim obrokom.

Tinktura

Za alkoholni poparek pogosteje vzamejo korenine rastline. Pripravimo ga tako: na 10 g materiala 50 ml medicinskega alkohola. Sredstvo pustimo 2 tedna na suhem in temnem mestu, občasno posodo vzamemo in pretresemo. Gotov poparek obvezno precedimo. Jemlje se pri zdravljenju prostatitisa in tuberkuloze po 30–40 kapljic 3–4 krat na dan, neposredno pred jedjo, po možnosti razredčeno z majhno količino vode. To sredstvo se lahko uporablja tudi kot krepilni dodatek pri prehladu ali bronhitisu.

Prevretek

V klasični obliki ga pripravimo na naslednji način: vzamemo 2 žlici (20 g) sesekljanih posušenih listov ali cvetov in prelijemo s kozarcem vrele vode. Odvarek držimo na vodni kopeli 15 minut, vendar ne zavremo (to je pomembno, sicer bodo zdravilne snovi v surovini uničene). Pripravljeno sredstvo ohladimo 40–45 minut, nato precedimo skozi filter. Odmerjanje je odvisno od tega, za katero bolezen se uporablja. Na primer, pri ledvičnih kamnih ali bolezni jeter celotno količino razdelimo na 3 enake dele in popijemo pol ure pred jedjo 2–3 krat na dan.

Čaj

Čaj iz vrese se ne uporablja vedno v zdravilne namene. Včasih ga pijejo preprosto za užitek, in takrat se vresa v njegovi sestavi dobro ujema z drugimi rastlinskimi sestavinami, na primer s posušenimi jagodami gozdnih jagod, brusnic, malin ali celo šipka. Vendar se je treba zavedati, da slednji okrepi diuretični učinek vrese, zato se s takšnim napitkom ne gre pretiravati.

V zdravilne namene se vresov čaj pripravlja na klasičen način: vzamemo 1 čajno žličko posušenih cvetov na kozarec vrele vode in pustimo stati kratek čas, dobesedno 10–15 minut, pred uporabo pa obvezno precedimo.

Olje

V takšni obliki se vresa uporablja predvsem v kozmetične namene ter pri zdravljenju kožnih bolezni. Vzamemo steklen kozarec, ga do 2/3 napolnimo s svežimi ali posušenimi cvetovi vrese in popolnoma zalijemo s katerim koli rafiniranim rastlinskim oljem (lahko uporabimo ne samo oljčno, ampak tudi sončnično). Sredstvo pustimo stati 15 dni, občasno pretresemo.

Uporaba v kozmetologiji

Iz cvetov pridobimo izvleček, ki se pogosto uporablja v kozmetologiji, saj vsebuje flavonoide, tanine, organske kisline in eterična olja. Zahvaljujoč temu ima vresa celilne in protivnetne lastnosti, poleg tega pa lahko upočasni procese staranja. Dokazano je tudi, da je vresa nekakšen naravni fotoprotektor, saj lahko zaščiti kožo pred sončnimi opeklinami. Na splošno kompenzira učinke ultravijoličnih žarkov, ki so pogosto vzrok prezgodnjega staranja. To je glede nege kože.

Vresa pa je koristna tudi za lase. Ceni se predvsem zaradi svojega antiseboreičnega učinka. Vresa namreč pomaga uravnavati izločanje sebuma, tudi na lasišču, zato je zelo koristna za mastne lase, ki po takšnem losjonu izgledajo zdravi in sijoči.

Torej se v kozmetologiji sredstva na osnovi vrese uporabljajo:

• za protibakterijsko zaščito;
• za odpravljanje kožnega draženja;
• za toniziranje povešene kože;
• za stimulacijo regenerativnih procesov;
• za zdravljenje in preprečevanje seboreje;
• za krepitev las;
• kot čistilno, antiseptično in adstrigenčno sredstvo pri aknah in drugih izpuščajih.

V domači kozmetiki se vresa lahko kombinira z drugimi sestavinami. Na primer z izvlečki in eteričnimi olji sivke, pelina, cikorije, mete, melise – pogosto jih uporabljamo skupaj za nego kože. V kombinaciji z odvarki koprive, hmelja ali repinca pa je vresa zelo koristna za nego las.

V domači kozmetiki se rastlina uporablja na naslednji način:

1. Za nego suhe in bledeče kože uporabljajo vresovo olje, pripravljeno po naslednjem receptu – stekleno posodo do 2/3 napolnijo s cvetovi rastline, nato prelijejo z oljčnim, grozdnim ali mandljevim oljem in pustijo stati dva tedna pri sobni temperaturi. Olje uporabljajo za masažo. Z njim mažejo kožne izpuščaje, ekcem, rane in opekline.
2. Pri aknah se uporablja vresov poparek, pripravljen po zgoraj opisanem receptu. Z njim drgnejo kožo namesto tonika dvakrat na dan – zjutraj in zvečer.
3. Na osnovi vresovega odvarka izdelujejo obkladke, ki jih polagajo na prizadeta mesta na koži – na primer pri ekcemu ali pojavu izpuščaja.
4. V boju proti seboreji v lasišče vtirajo vresov poparek, pripravljen na zgoraj opisani način. To storijo približno pol ure pred umivanjem las. Pri suhih laseh vtirajo vresovo olje, vendar ga je treba nato zelo temeljito sprati.
5. Da bi lasje postali sijoči in zdravi, za izpiranje uporabljajo vresov odvarek. Dovolj je, da to počnejo po umivanju las 1–2 krat na teden.

V trgovinah lahko kupimo vresov hidrolat (v bistvu vodni izvleček), ki se uporablja za vlaženje kože in dodajanje v različne kozmetične izdelke – od mask in mazil do pilingov za obraz in telo.

Poleg tega se vresov odvarek ali poparek uporablja za izpiranje ustne votline – kot terapevtsko in preventivno sredstvo proti vnetnim boleznim in neprijetnemu vonju.

Kako koristen je vresov med

Praviloma, ko govorimo o vresovem medu, mislimo na napitek iz te rastline – kot tisti, ki ga omenja v baladi Robert L. Stevenson. Priprava domačega vresovega medu je precej zamudno opravilo. Vendar se rezultat splača, saj velja za eno najboljših sredstev proti migreni, ki po svoji učinkovitosti in varnosti precej presega nesteroidna protivnetna zdravila.

Prav tako ima vresov med pomirjujoč učinek, lahko se uporablja celo kot blago uspavalo. Ima pomlajevalni učinek in človeku zagotavlja naval moči.

V klasični obliki pripravljajo vresov med na naslednji način. Vzamejo suhe cvetove vrese – 2 žlici, jih zmešajo z 1 žlico cvetov ožepnika in 2 žlicama kateregakoli cvetličnega medu. Vse to prelijejo z 0,6 l vrele vode in pustijo stati dva dneva.

Druga različica pijače se pripravi drugače – vzamejo 3 prgišča svežih poganjkov rese s cvetovi, prelijejo z 2 litroma izvirske (ali zelo dobro prečiščene vode) in dolgo kuhajo na počasnem ognju, dokler rastlinski material ne pade na dno. Ko se prevretek nekoliko ohladi, ga precedijo in dodajo cvetlični med (to storijo v končni fazi, da se ne uničijo njegove koristne snovi). Med dodajajo po okusu, da pijača ne postane grenka. Vse skupaj premešajo, posodo pokrijejo s čisto krpo in pustijo na temnem mestu pri sobni temperaturi, da pijača začne fermentirati. Sprva bo motna, čez nekaj mesecev pa postane bistra – to pomeni, da je pripravljena. Pijejo jo previdno, ker močno opija.

Nekatere sorte rese so odlične medovite rastline. Pravi resov med, tisti, ki je čebelarski proizvod, je zelo koristen. Odlikuje ga lep rdečkast odtenek, močna aroma in rahlo trpek okus. Ločimo ga tudi po številnih drobnih mehurčkih v njegovi strukturi. Pravi med iz rese velja za odlično antiseptično sredstvo. Uživajo ga tudi pri bronhialni astmi in celo pljučnici. Zdravilci menijo, da učinkovito čisti kri toksinov, sodobna znanost pa je dokazala njegove protimikrobne lastnosti (čeprav ne nadomešča sintetičnih antibakterijskih sredstev). Med ima tudi splošne krepilne lastnosti.

Kontraindikacije za uporabo

Resa velja za varno rastlino, redko sproži alergijsko reakcijo, vendar te možnosti ni mogoče popolnoma izključiti. Zato bo treba ob pojavu simptomov individualne preobčutljivosti (izpuščaj, oteklina itd.) prenehati z uporabo sredstva.

Poparkov in prevretkov rese ni mogoče uporabljati pri zaprtju, saj poslabšajo stanje. Iz istega razloga so ta sredstva kontraindicirana pri gastritisu z zmanjšano kislostjo – saj jo še dodatno znižajo.

Ob prisotnosti velikih kamnov v ledvicah ali mehurju ni priporočljivo uživati sredstev na osnovi rese, saj ne bodo kos izločanju kamnov, lahko pa prispevajo k zamašitvi vodov.

Rese ne uporabljajo tudi pri gastritisu in razjedi, če sta ti bolezni v fazi poslabšanja. Na splošno je treba upoštevati, da se je treba pred jemanjem katerega koli od naštetih sredstev predhodno posvetovati z zdravnikom.

Zanimiva dejstva o vresju

Čeprav uradno velja za simbol Škotske osat, v resnici večina to državo povezuje z resavami. To ni presenetljivo, saj je to rastlino v svojih pesmih pogosto opeval škotski pesnik Robert Burns, resave pa nastopajo tudi v delih sester Brontë – na primer v »Jane Eyre« in »Wuthering Heights«, kjer ustvarjajo romantično ozadje za drame, ki se v teh knjigah odvijajo. Vendar je največjo slavo dosegla balada o medu iz rese Roberta L. Stevensona.

Dolgo časa je veljalo, da je recept za tak med (ali škotski ale) izgubljen. V 20. stoletju so uspeli obnoviti tehnologijo priprave pijače; postala je enako dišeča in z rahlo grenkobo, kot so jo opisovali pisatelji in pesniki preteklosti.

O vresju na Škotskem obstaja še ena legenda. Praví, da se na nerodovitni zemlji v goratem predelu ni želela naseliti nobena rastlina razen vresja. Toda zato je Gospod podaril temu grmu ne le odpornost, ampak tudi tanek vonj in čudovito lepoto cvetov. Vresje je pravzaprav skoraj edina rastlina, ki odlično cveti na peščenih tleh, tudi če ta skoraj ne vsebuje dušika in fosforja.

Na Škotskem so te rože sicer uporabljali tudi v praktične namene. Iz njih so pridobivali rumeno barvilo za tradicionalne kariraste tartane.

Na Škotskem verjamejo, da vresje prinaša srečo. Prav zato ga pogosto vključujejo v poročne šopke. Poleg tega njegove vejice pogosto nosijo s seboj za srečo.

Vresje je zelo priljubljeno na Norveškem. Tam ga prav tako imajo za cvet sreče, simbolizira pa tudi mladost in celo nesmrtnost. V starih časih so verjeli, da lahko ti cvetovi ustavijo celo močno krvavitev.

Vresje so uporabljali celo v slovanskih obredih. Res pa je, da so ga nabirali dolgo pred cvetenjem. Mlade poganjke so morali odrezati na velikonočni večer, da bi jih sežgali v peči (za srečo). Vejice so uporabljali tudi kot zaščitni amulet – v tem primeru so jih vgradili med tramove ali obesili na strop.

Magične lastnosti vresja

Kot vsaka druga zdravilna rastlina ima tudi vresje čarobne lastnosti. Že od nekdaj so verjeli, da se dekle, ki nosi vejico te rastline v torbici, srečno izogne posilstvu. Če ritualno zažgete malo vresja skupaj s praprotnimi listi, lahko prikličete dež, vendar vam bo ta sposobnost rastline najverjetneje prišla prav, ko boste postali šaman nekega afriškega plemena.

V starih časih so vresju pripisovali čarobne lastnosti. Moral je varovati pred zlimi silami. V keltskih magičnih ritualih so ga uporabljali za čiščenje dvorišča in bivališča pred nečistimi silami.

Pri Keltih so vresje uporabljali tudi za okrasitev oltarjev in magičnih krogov, ki so bili ustvarjeni ob nekaterih poganskih praznikih – na primer na Brigitin dan, to je 2. februarja, na Lammas, ki so ga praznovali 1. avgusta, in na noč čarovnic (pri Keltih se je imenoval Samhain) – 31. oktobra.

V starih časih so belem vresju pripisovali posebne zaščitne lastnosti. Verjeli so, da ne prinaša le sreče, ampak tudi ščiti ženske pred posilstvom.

Stare legende pravijo, da če namerava oseba iti nekam, kjer bi ji lahko naložili prekletstvo, mora dati v žep nekaj vresovih vejic (le tako, da nihče ne vidi). Isti ritual se izvede, ko je treba, da osebo na srečanju spremlja sreča. V nekaterih starih knjigah piše, da je treba vresje nositi v denarnici, da se količina denarja tam poveča.

Veljalo je, da če se v hiši nenehno vse kvari, če je ni mogoče prezračiti (še vedno ostaja vonj po zatohlem), če redno napadajo stenice in bolhe, potem je bila začarana. Znebiti se tega je bilo mogoče le s pomočjo vresja – z njim so kadili prostore. Poleg tega se je verjelo, da je to treba storiti večkrat. Prvič naj bi ta postopek izvedli prvi večer polne lune, nato pa še štirikrat, vsak drugi večer (torej na tretji večer).

Izgleda ta ritual takole. Vzamejo več belih krožničkov, po enega za vsak prostor (vključno s straniščem, pralnico in shrambo). Na vsak krožniček naložijo kupček posušenega vresja. Začnejo pri vhodnih vratih in se premikajo v nasprotni smeri urinega kazalca. V prostor prinesejo krožniček z vresjem, ga prižgejo in z njim trikrat obkrožijo ves prostor, prav tako v nasprotni smeri urinega kazalca. Nato krožniček s še tlečim vresjem pustijo v skrajnem desnem kotu (gledano od vrat). Nato enak postopek ponovijo v naslednjem prostoru in tako naprej. Zgodaj zjutraj poberejo vse te krožničke, na katerih bo do takrat ostal le pepel vresja. Ta pepel raztresejo na polju blizu hiše. V naslednjih dneh ponovijo opisani postopek.

Veljalo je tudi, da se vresje lahko uporablja za priklic dežja. Verjeti v to ali ne – to se vsak odloči sam. Toda zdravilne lastnosti vresja so nesporno dejstvo, ki ga je znanost dokazala.

Fotografija vresja