Pirnica: zdravilne lastnosti in kontraindikacije

Koliko imen si ljudje niso izmislili za pire! Eno slabše od drugega: imenujejo ga pasja trava, rženec. V nekaterih krajih mu pravijo »ponir«, v drugih »dandura«, v tretjih pa celo »črv-trava«. Če se vrtičkarju ali vrtnarju sanja, da je na njegovih ljubljenih gredah ali gredicah bujno zrasel pire, se bo zbudil s tesnobnim srčnim utripom. Ko pa ugotovi, da so bile to le sanje, bo olajšano vzdihnil. Kajti pire je glavobol vseh, ki se radi ukvarjajo z zemljo. Njegove korenike se hitro širijo v širino in globino, zato se vrtnar težko spopada z njim.

Kemična sestava

Medtem pa te korenike vsebujejo precej snovi, koristnih za človeka. Pire je na primer bogat z vitaminoma C in E – askorbinsko kislino in tokoferolom, ki upočasnjujeta staranje in krepita imunski sistem. Imunski sistem krepi tudi kompleksni polisaharid škrob, ki ga poleg tega potrebujejo možgani in mišice. Moč karotena v koreniki je v njegovi sposobnosti odstranjevanja prostih radikalov iz celic in zmanjševanja negativnega učinka neugodnega okolja.

Med sestavinami korenike pireja skoraj 10 % predstavlja beljakovina, ki je eden najpomembnejših »gradbenih materialov« za človeško telo. Vloga tricina (ogljikovega hidrata, ki predstavlja skoraj 40 % sestave pireja) in monosaharida fruktoze je zagotavljanje hitre obnove moči.

Cel nabor organskih kislin prispeva k ohranjanju normalnega kislinsko-bazičnega ravnovesja telesa in sodeluje v presnovnih procesih.

Mineralnim solim v sestavi pireja človeško telo zaupa zagotavljanje delovanja srčno-žilnega, endokrinega in živčnega sistema ter prebavil, skrb za ravnovesje vodno-solne presnove in sodelovanje pri procesu krvotvorbe. Posebno pomembno vlogo imajo soli silicijeve kisline, saj ob pomanjkanju silicija telo težko vsrka več kot sedemdeset kemičnih elementov.

Za stanje kože, las in nohtov so odgovorna olja – maščobno in eterično, ki prav tako spadata na seznam koristnih snovi v sestavi pireja.

Aminokislina alanin – stalni aktivni udeleženec vseh presnovnih procesov, ki zagotavlja vzdržljivost in pozitivno vpliva na delovanje možganov in mišičnega sistema.

Kako izgleda in kje raste

Pire spada med travnate kulture. Njegova dolga, močno razvejana korenina z ogromnim številom poganjkov lahko prodre globoko v mehka, rahla tla – do 1 m in celo več. Vendar so vsi njegovi poganjki običajno razširjeni na globini največ 15 cm. Zato pa v širino poganjki iz korenine zavzemajo minimalno »liso« velikosti 3 krat 3 m, lahko pa se razprostirajo na še večje območje.

V višino pire zraste od 50 cm do 120 cm, njegova barva je najpogosteje čisto zelena, vendar obstajajo vrste, pri katerih je nadzemni del sivo-zelen. Običajno je rastlina gladka in gola, vendar obstajajo tudi dlakavi primerki.

Listi pireja so ploščati in močno podolgovati. Botaniki takšno obliko uvrščajo v linearni tip. Dolgi so lahko do 40 cm in široki do 10 cm (ob ugodnih rastnih pogojih). Tanke žile so izvrstno vidne vzdolž celotnega lista.

Visoka stebla rastline se na vrhu končajo s klasci, katerih dolžina lahko niha od 10 do 15 cm. V njih je od 4 do 7 cvetov s podolgovatimi, suličastimi luskami. Pire začne cveteti že v prvem poletnem mesecu, od konca julija pa začnejo dozorevati semena.

Ta plevel se lahko razmnožuje s korenikami (ta način imenujemo vegetativni) in s semeni (drugi način – spolni). Rastlina je zelo prilagojena obema načinoma. Korenike lahko zavzamejo ogromna območja, na dobrih tleh pa lahko dajo življenje ogromnemu številu poganjkov. Tako se na enem hektarju zemlje, zaraščene s pirom, nahaja neverjetno število koreninskih brstov – približno 250 milijonov! In vsak od njih lahko rodi novo rastlino. Tudi če korenino razsekamo na številne koščke, nobeden ne bo brezciljno propadel, ampak bo iz njega zagotovo zrasel nov plevel. Poleg tega, tudi če majhen odlomek eno leto mirno leži v zemlji, ne da bi kazal znakov življenja, se lahko naslednje leto ali celo čez eno ali dve leti iz njega povsem razvije nov poganjek.

Opraševanje pireja poteka navzkrižno, to pomeni, da se cvetni prah z ene rastline prenese na pestič druge. Zahvaljujoč temu nastane rastlina z novim genotipom, ki ohranja še večjo odpornost in življenjsko sposobnost. Semena, tako kot koščki korenin, lahko preživijo neugodne razmere v tleh več sezon in se pokažejo tudi po 10–12 letih. In ker lahko iz ene rastline nastane približno 10 tisoč semen, si je lahko predstavljati, kakšno ogromno vojsko vsako leto pošilja vsaka rastlina pireja na poljska prostranstva.

Sušo, ki jo pire slabo prenaša, preživi v stanju spanja, ko pa začnejo deževja, se poda v silovito rast in dodaja centimetre kar pred očmi.

Dom je zanj skoraj povsod na našem planetu. Njegove glavne kolonije se nahajajo na severni polobli, v evropskih državah, v Aziji, preživi pa tudi v severnoafriški vročini in na južni polobli. V Rusiji ga najdemo povsod.

Najbolj mu ustreza zmerno podnebje. Ljubi rodovitna, dovolj rahla tla, bogata z dušikom, najbolje uspeva na pesku, a ne trpi veliko niti na močvirnatih tleh. Njegovi visoki nasadi se nahajajo ne le na poljih, ampak tudi na bregovih vodnih teles, gozdnih jasah, ob cestah, ob robovih, v stepah. Kot nepovabljen gost se pirej prebija na vrtove in zelenjavne grede, ker mu je še posebej všeč tam, kjer je redno zalivanje. Toda če se zemlja dolgo ne obdeluje in postane gosta, trda, kot pribita, izgubi svojo aktivnost, ki se obnovi po prvem oranju.

Polja, okužena s pirejem, močno izgubijo pridelek, saj škoduje tako gojenim rastlinam kot tlom, ki jim odvzema hranila in vlago. Posledično se zemlja izsuši in močno osiromaši.

Vrste

V naravi obstaja skoraj 30 vrst pireja. Med seboj se razlikujejo po višini in strukturi klasa, ta razlika pa je posledica pogojev, v katerih rastejo.

Tako pirej plazeči, ki mu je povsod dobro, v katerem koli naravnem pasu – bodisi na travniku ali jasi, bodisi na bregu vodnega telesa, bodisi na vrtu ali polju, bodisi ob cesti – zraste visoko, od pol metra do 1 m 20 cm. V skladu s tem so tudi stebla in listne ploskve pri njem precej velike in dolge. Zelo ga je težko izkoreniniti.

Njegov sorodnik pirej ljuljkast pa je precej nizek. Ne zraste višje od 30–75 cm. Njegovo življenjsko okolje je stepa; razširjen je predvsem v južnih regijah Rusije in Ukrajine, ljubi peščena ali apnenčasta tla, naseljuje zelo suhe travnike. Razlikuje se tudi po barvi od pireja plazečega: njegov nadzemni del je modrikasto zelene barve.

Še en iz kohorte pirejev – pirej vmesni – prav tako ni posebej visok, zraste od 40 do 100 cm. V srednjem pasu Rusije ga ne boste srečali; razširjen je južneje: v stepah in na suhih tleh Sredozemlja, Srednje Evrope. Kavkaz, Azija in skrajni jug Rusije so zanj prav tako običajna mesta.

Še en južni pirej – pirej podaljšani. Lahko zraste do 1,5 m, čeprav je povprečna velikost od 40 do 100 cm. Njegov element so slana tla, kredasta in apnenčasta tla, obcestni robovi Azije, Kavkaza, Sredozemlja in juga Rusije.

Nabiranje in shranjevanje

Kljub razlikam med vrstami pireja so vse primerne za uporabo v zdravilne namene. Ljudski zdravilci vedo, da je najbolje izkopati korenike spomladi ali jeseni. Najlažje je uporabiti plevel, izkopan na vrtu. Njihove korenike je treba dobro otresti od zemlje, jih najprej oprati v skledi ali vedru, da jih lažje očistimo peska, nato pa splakniti z vodo kar iz pipe.

Da se korenine dobro posušijo, jih lahko za začetek za kratek čas razprostremo na sončno mesto, najbolje, ko je zunaj vetrovno. Nato jih je treba premakniti v senčno mesto, najbolje na verando ali teraso. Pomembno je, da tam piha prepih in veter piha na zdravilno surovino. Lahko jih dosušimo s sušilnikom. V tem primeru je treba korenine predhodno malo narezati, da jih je lažje zlagati v pladnje.

Posušene korenike lahko shranjujete največ 2 leti. Pri tem morate upoštevati pravila shranjevanja – položiti jih v vezane škatle ali v platnene vrečke.

Zdravilne lastnosti pirnice

Ta škodljiva in agresivna pireja je lahko človeku v veliko pomoč. Njene zdravilne lastnosti so zdravilcem znane že dolgo. Uporabljali so jih že od časov stare Grčije. Tako je že veliki Avicenna vedel o koristih polaganja pireje na rane, o sposobnosti njenega korena, da deluje celilno.

V predrevolucionarni Rusiji so pirejo pripravljali za lekarne. Danes se v evropskih državah uporablja v uradni medicini – na primer v Nemčiji, kjer se z vprašanjem uporabe pireje ukvarjajo celo na ravni državne zdravstvene službe. Tam jo uporabljajo v primerih vnetij sečil ter pri zdravljenju prehladov in akutnih respiratornih okužb.

Znanstvena medicina opozarja na sposobnost korenik plevela, da uravnava presnovo soli. Prav tako ga cenijo zaradi diuretičnega, diaforetičnega in ovojnega učinka ter izkašljevalnega delovanja.

Pireja sodi med sredstva, ki lahko obnovijo moči, dvignejo tonus telesa, izboljšajo apetit in obnovijo spanec. K temu pripomorejo sladkorji in vitamini, ki jih vsebuje. Uporablja se tudi njena sposobnost uravnavanja strjevanja krvi, nasičenja s kisikom in čiščenja. Zaradi delovanja rastline se poveča odtok vode iz telesa, hkrati se očistijo kapilare, izločijo se odpadne snovi, kar prispeva k zmanjšanju izpuščajev na koži.

Pireji je lasten tudi protiglistični učinek; v naravi ga uporabljajo mačke in psi, ki jedo travo in se tako čistijo zajedavcev.

Za ženske

Ženskam je pireja zanimiva kot sredstvo, ki koži omogoča ohranjanje lepote, zdravja in mladosti ter zmanjšuje število gub zaradi nadzora nad oksidacijskimi procesi v telesu. Poleg tega vitamin E (tokoferol), ki ga vsebujejo korenike rastline, pomaga znebiti se mozoljev, aknastega izpuščaja in pospešuje celjenje draženj.

Prav tako tokoferol pomaga obnoviti reden menstrualni cikel in s povišanjem spolnega nagona izboljšuje plodnost – sposobnost rojevanja zdravih in močnih otrok.

Za moške

Moškim, prav tako kot ženskam, vitamin E pomaga obnoviti reproduktivno funkcijo, zagotavlja normalno sestavo semenske tekočine. Kot pravijo strokovnjaki, je to sredstvo potrebno štiridesetletnim predstavnikom močnejšega spola, da ponovno pridobijo nekdanjo moško moč in naravne telesne želje. Poleg tega rastlina z blagim lajšanjem vnetja blagodejno vpliva na prostato in olajša potek prostatitisa.

Pirnica v ljudskem zdravilstvu

Ljudska medicina uporablja pirejo za zdravljenje različnih sistemov telesa – od bolezni presnove, putike in revmatizma do patologij prebave, srčno-žilnega sistema, sečno-spolnih organov in onkologije.

Skodelica čaja iz pireje bo pomagala pri utrujenosti in občutku izčrpanosti. Ugotovljeno je, da je pireja učinkovita za odpravo posledic sevanja, in celo predpisujejo jo kot dodatno sredstvo pri sevalni bolezni.

Pripravki iz korenike skupaj s sokom iz listov se priporočajo za zdravljenje bronhitisa, pljučnice in akutnih respiratornih virusnih okužb. Pireja se je prav tako dobro izkazala v boju proti furunkulozi in aknam. Pri teh in drugih težavah s kožo, vključno z diatezo pri malčkih, koprivnico, ekcemom, so indicirani tečaji kopeli s sredstvi iz pireje. Običajno je predpisanih od 10 do 15 takšnih postopkov. Pomagajo tudi pri izpadanju las in hemoroidih. V slednjem primeru lahko pirejo uporabite tudi v obliki klistirja.

Široko se uporabljajo sredstva na osnovi pireje za odpravo bolezni jeter, vključno s tako resnimi, kot so hepatitis, ciroza, patologije maščobnega tkiva organa. V sestavi zeliščnih mešanic ta rastlina zdravi žolčnik in žolčne kanale, žolčno kamnito bolezen. Njene protivnetne lastnosti ljudska medicina uporablja za lajšanje simptomov gastritisa, kolitisa, enteritisa. Ljudska medicina pozna načine zdravljenja hipertenzije, anemije, rahitisa s pirejo. Sredstva na osnovi tega plevela se uporabljajo kot pomožna v kompleksni terapiji malignih tumorjev.

Vrste zdravilnih pripravkov

Ljudski zdravilci uporabljajo pirejo v obliki čaja, soka, odvarka, poparka, tinkture in tablet. Tekočine pa jemljejo tako notranje kot zunanje – v obliki kopeli, obkladkov in obližev.

Tablete se jemljejo le notranje. Pravzaprav to niso tablete v smislu, kot smo vsi navajeni. Ljudski zdravilci jih pripravljajo iz soka nadzemnega dela rastline, pri čemer liste in stebla spustijo skozi mlinček za meso ali jih zmeljejo v blenderju. Iz nastale mase iztisnejo sok, s katerim nato prepojijo kruh in iz njega oblikujejo majhne kroglice.

Jemanje takšnih tablet v enem mesecu obnovi imunske moči telesa, izboljša počutje, normalizira presnovo in delovanje prebavnega sistema. Običajni odmerek takšnega jemanja je enkrat na dan eno uro pred obrokom.

Ljudska medicina ponuja še izviren način boja proti potenju nog s pomočjo žive, pravkar nabrane pireje. Zvečer, potem ko so noge umite, je treba s ječmenovo slamo in travo pireje oplesti prste – tako, kot so spletene košare. Čez to obuti nogavice in iti spat. Zjutraj travo zavreči, obuti sveže nogavice. Če to počnete vsak dan, bodo izginili čezmerno potenje, neprijeten vonj in s tem povezane odrgnine in gnojne rane.

Poparek

1. Protiv protinu in cistitisu. Za pripravo zdravilnega odvarka je treba zdrobiti suho koreniko. 2 veliki žlici surovine prelijte s pol litra vrele vode. Pokrijte s krožnikom ali pokrovko in pustite stati 8 ur. Pripravljeno sredstvo pijte 20 minut pred zajtrkom, kosilom in večerjo, predhodno ga segrejte na toplo. Poparek deluje kot diuretik, izkašljevalo in potilno sredstvo.
2. Pri neplodnosti. To zdravilo bo koristno tako moškim kot ženskam. Izkopljite koreniko, jo operite, zdrobite (ali uporabite že pripravljeno posušeno surovino), prelijte 1 žlico s kozarcem pravkar zavrele vode. Ko odstoji pol ure, precedite in pijte trikrat na dan po veliki žlici, ne glede na obrok.
3. Pri holecistitisu. 2 veliki žlici korenike stresite v 1,5 kozarca pravkar zavrele vode. Pustite stati približno 4–6 ur. Po preceditvi užijte po kozarec trikrat na dan. Pijte v tečaju en mesec.

Tinktura

1. Proti kašlju pri prehladu. Pripravite 2 žlici surovine in 250 ml vode. Voda mora biti prekuhana in ohlajena na sobno temperaturo. Pirnico prelijte z vodo, pustite stati 12 ur, nato precedite, pri čemer stisnete korenično maso. Pijte 3-krat na dan po kozarec, tega napitka ni treba vezati na obrok.
2. Pri gastritisu. Ta tinktura bo pomagala pri kolitisu, enteritisu in presnovnih motnjah. Zanjo potrebujemo že zdrobljeno koreniko. Prelijte jo z ohlajeno kuhano vodo v razmerju: na 250 ml – 5 čajnih žličk surovine. Pustite stati 12 ur, nato precedite, ločite pirnico od poparka, vendar poparka ne izlijte. Pirnico prelijte z 250 ml pravkar zavrele vode in pustite na toplem približno 50–60 minut. Po preceditvi je treba oba poparka premešati in piti. Odmerek: 1/2 kozarca 4-krat na dan pred jedjo.
3. Alkoholna tinktura. Na kozarec dobre vodke iztisnite 2 veliki žlici soka: v blenderju zmeljite sveže liste in stebla, nato iztisnite skozi 4–6 plasti gaze. Če to zdravilo pripravite poleti, se lahko vso zimo zdravite proti prehladu, saj se pirnica v taki obliki hrani več mesecev.

Prevretek

1. Proti hemoroidom. Indikacije za ta prevretek so širše – med drugim je priporočljiv pri vnetnih procesih v debelem črevesju ter pri poslabšanju vnetja mehurja. Za pripravo zdravila 2 veliki žlici suhe zdravilne surovine prelijte z 1 kozarcem pravkar zavrele vode in postavite na štedilnik za nadaljnje vretje. Kuhajte 5–10 minut. Po ohlajanju precedite in temeljito stisnite. Prevretek lahko jemljete peroralno po 1/3 kozarca pred jedjo trikrat na dan. Lahko ga uporabite kot mikroklistir, za kar vzamete 2–3 velike žlice sredstva. Če nameravate piti prevretek, lahko med kuhanjem dodate list črnega ribeza za aromo.
2. Proti sladkorni bolezni. Sredstvo, pripravljeno po tem receptu, uravnava presnovo. Z 1,2 litra vode prelijte pest korenine pireje. Zavrite, nato zmanjšajte ogenj in kuhajte, dokler se prostornina ne zmanjša za približno 25%. Po preceditvi pijte po 1 žlico 4 do 5-krat na dan, ne glede na obroke.
3. Pri onkologiji. Ko se odločate za uporabo ljudskih zdravil, ne pozabite, da glavno zdravljenje predpiše zdravnik, zelišča pa so lahko le dopolnilo k osnovnemu zdravljenju. Vzeti morate 2 žlici posušenega zdravilnega sredstva, ju preliti z dvema kozarcema pravkar zavrele vode in kuhati na majhnem ognju. Sredstvo naj vre približno 15 minut, ne dlje. Nato pokrijte posodo, v kateri se je kuhalo zelišče, s pokrovko in pustite stati približno 3 ure. Po precedku vzemite pol ure pred jedjo. Dnevni odmerek je 3–4 krat na dan po 1/3 kozarca. Tečaj traja en mesec.
4. Odvarek na mleku. Na en kozarec mleka morate vzeti 1 žlico korenike. Mleko zavrite, z vrelim prelijte zdravilno surovino in ponovno postavite na štedilnik. Potrebno je, da mleko s pšenično travo vre 10 minut na majhnem ognju. Ohladite do toplega, precedite in popijte. Odvarek pripravljajte dvakrat na dan. Pomaga ženskam pri vnetnem procesu v jajčnikih in neplodnosti, ki je posledica tega vnetja.

Čaj

Pri mladostniških mozoljih
Pri tej težavi je treba skuhati čaj iz štirih zelišč. Najprej pripravite zeliščno mešanico: dva dela korenike pšenične trave in po en del vijolice trobarvne, preslice, koprive zmešajte v suhi posodi, na primer steklenem kozarcu. Skuhajte čaj iz 2 čajnih žličk z vrhnjem zeliščne mešanice in četrt litra vrele vode. Po 10 minutah precedite, kot navaden čaj, skozi čajno cedilo in pijte. Odmerek – 3-krat na dan. Če takšno pitje čaja postane vsakodnevni, tradicionalni ritual, se bo koža zelo hitro očistila.

Sok

Sveže iztisnjen sok plazeče pirnice dobro olajša simptome hemoroidov. Da ga dobite, morate nadzemni del plevela – stebla in liste – oprati in popariti z vrelo vodo. Nato jih zmeljite v mlinčku za meso in dodajte toliko vode, kolikor je nastalo zelene zeliščne kaše. Premešajte, iztisnite skozi 4–6 plasti gaze in kuhajte 3 minute. Pijte po 1/3 kozarca pred vsakim obrokom. Soka ne morete hraniti več kot dva dni, niti v hladilniku.

Uporaba v kulinariki

Ljudje so se prilagodili uporabljati pšenično travo tudi v kulinariki. Za pripravo različnih jedi uporabljajo tako korenike kot nadzemne dele. Korenike so bolj zaželene: bogatejše so s koristnimi sestavinami in so hkrati sočne.

Iz rastline lahko pripravite polnovredne priloge, ki se odlično dopolnjujejo z mesnimi in ribjimi izdelki, prav tako so primerne za jedi iz gob in zelenjave. Recepti s pirnico bodo še posebej všeč tistim, ki imajo radi pikantno in izvirno hrano.

Solata s pirnico

Spomladi bo takšna solata prava vitaminska bomba, ki lahko prebudi telo iz zimskega spanja in otopelosti. Za pripravo boste poleg 100 g korenike pšenične trave potrebovali liste regrata (približno 40 g), koprive (približno 50 g), pa tudi trpotec in navadni snet (po 30 g). Zeliščno mešanico dopolnite s koprom, peteršiljem in zelenimi deli čebule. Korenike je treba predhodno malo pokuhati (približno 10–15 minut). Vso zelenjavo narežite, posolite in začinite s kislo smetano ali majonezo.

Pire iz pirnice s čebulo

Za to jed, ki jo lahko brez zadržkov štejemo za dietno, potrebujete 300 g korenike pirnice. Operite jo, skuhajte do mehkega, vzemite iz lonca z rešetkasto žlico in zmeljite skozi mlinček za meso skupaj s 50 g čebule. Posolite, popoprajte in prelijte s kislo smetano.

Pirogi s pirnico

Za pirožke morate pripraviti običajno kvašeno testo, vendar zamenjati del pšenične moke z moko iz korenike pirnice, za kar zmeljite suho korenino v mlinčku za kavo. Pri čemer moko izdelujejo samo iz mladih korenik, stare niso primerne.

Na kilogram in pol pšenične moke vzemite pol kilograma pirnice. Nato naredite vse kot običajno: v kozarcu mleka razredčite 1 čajno žličko soli, 1 jedilno žlico kristalnega sladkorja, dodajte vrečko suhega kvasa. Zamesite testo do te mere, da se neha lepiti na roke in začne odstopati od sten posode. Pustite, da vzhaja.

Nadev za take pirožke so lahko trdo kuhana in sesekljana jajca, pomešana z rižem, krompirjev pire s praženo čebulo, mleto meso. Pirožke lahko pečete v pečici ali ocvrete v ponvi v večji količini rastlinskega olja.

Kaša s pirnico

Za pripravo takšne kaše morate zdrobiti mlado koreniko pirnice in jo spremeniti v zdrob. Med kuhanjem ta zdrob enakomerno mešajte s katerim koli drugim, na primer ajdovim ali bisernim ješprenjem. Kuhajte raje v vodni kopeli, na koncu kuhanja posolite. Postrezite z mlekom ali maslom.

Kako se znebiti pirnice na vrtu

Pirnice se lahko znebite, čeprav ni preprosto. Izkušeni vrtnarji vedo, da ni nič bolj zanesljivega kot stara dobra lopata ali vile. Preprosto morate prekopati in ročno izbrati korenike, pri čemer poskušajte ne spregledati nobenega koščka. To je dolgotrajno, zahtevno in težko, vendar lahko tako pirnico odstranite za vedno.

Pirnico zatira stalno košenje in mulčenje tal. Mulčirate lahko s črno polietilensko folijo ali enako obarvanim pokrivnim materialom, pa tudi s pokošeno pirnico. Gosta plast mulča preprečuje plevelu, da bi se prebil. Toda če naslednje leto tega mesta ne mulčite, bo vseeno pognal.

Če takoj po prekopavanju ali oranju posadite zelene gnojilne rastline ali tako imenovana zelena gnojila (na primer gorčico), lahko prav tako odvrnejo pirnico s parcele in jo postopoma 'iztisnejo' z vrta. Vendar se to ne bo zgodilo hitro, zelena gnojila je treba sejati redno, več let.

Obstajajo ljudski triki, s katerimi se borijo proti pirnici. Pogosto na primer območje njene razširjenosti zalivajo z močno raztopino navadne sode bikarbone, pri čemer navaden zavojček sode razredčijo v petlitrskem vedru vode. Seveda pa na tak način ni mogoče obdelati velikih površin. Zalivajo tudi z nasičeno raztopino soli, tako da v vedru vode raztopijo 3 kg.

Pomaga tudi 60-odstotni medicinski alkohol, s katerim zalivajo zemljo že zgodaj spomladi, ko se pirnica šele začne kazati iz tal. Toda ta način je drag, zato ni primeren za vsakogar.

Vrtičkarji eksperimentirajo tudi s praškom citronske kisline. Če pripravite močno raztopino iz 3 žlic kisline, razredčenih v litru vode, in poškropite pirejo v lepem sončnem vremenu, bo zelo kmalu propadla.

Podobno delujejo tudi kemikalije, natančneje herbicidi. Ta sredstva so zelo učinkovita: prodrejo v plevel in ga precej hitro ubijejo. Toda korenike tako po citronski kislini kot po herbicidih bo vseeno treba odstraniti ročno s prekopavanjem.

In vendar so izkušeni vrtičkarji prepričani: pirejo je mogoče premagati s košnjo, kemičnimi obdelavami in ročnim odstranjevanjem korenik. Glavno je uporabiti celosten pristop.

Kontraindikacije za uporabo

Pireja je dokaj neškodljiva rastlina in posebnih prepovedi za njeno uporabo ni. Vendar se ne smete preveč navduševati niti nad uživanjem v hrani niti nad uporabo pripravkov na njeni podlagi. Zapomniti si je treba glavno pravilo – »Ne škoduj«, ki predvideva strogo upoštevanje predpisanih odmerkov ali tečajev in upoštevanje priporočenih rokov zdravljenja.

Zlasti se ne sme zlorabljati pripravkov na osnovi rastline pri ženskah v času nosečnosti in dojenja. Ne hitite dajati piti prevretkov in poparkov iz pireje majhnim otrokom, mlajšim od dveh let. Kljub temu pa so zdravilne kopeli pri diatezi indicirane tudi za dojenčke, mlajše od enega leta.

Tistim, pri katerih so diagnosticirane hude patologije ledvic, razjeda želodca, se pireja prav tako ne priporoča. Lahko izzove poslabšanje.

Možna je tudi individualna nestrpnost do sredstev in pripravkov, ki vsebujejo pirejo. V takih primerih se jim je najbolje popolnoma odpovedati.

Fotografija pireje