Parmelija: zdravilne lastnosti in kontraindikacije

Parmelija – to je lišaj. In koristne lastnosti teh živih organizmov so se uporabljale že zelo dolgo. Kljub pomanjkanju temeljnega znanja o notranji sestavi lišaja so že stari Grki in prebivalci srednjeveške Evrope zdravili s sredstvi na osnovi parmelije.

V lačnih časih so v nekaterih državah parmelijo celo jedli, kljub ne prav prijetnemu okusu. V letih velike domovinske vojne so ranjence zdravili z mazili iz prahu parmelije: zmešali so vazelin z zdravilom in ga nanašali na potrebna mesta. Učinek je bil zelo dober.

Do danes prebivalci severnih ljudstev delajo moko iz lišaja in ob dodatku drugih žit pečejo za božič posebne piškote. Prav tako s fermentacijo pripravljajo pijačo, kislega okusa, ki jo pijejo, razredčeno z vodo.

Zelo zanimiva uporaba lišaja kot nadomestka soli. Tako prebivalci severnih regij shranjujejo meso, ga posipajo in drgnejo s prahom parmelije.

Kemična sestava

Kemična sestava parmelije je precej dobro raziskana s strani biologov in kemikov. Raziskave so se začele že v 60. letih prejšnjega stoletja in se nadaljujejo še danes. Danes je ugotovljeno, da je lišaj bogat z močnim naravnim antibiotikom – usninsko kislino, ki ima antibakterijske lastnosti in tudi sposobnost izganjanja parazitov iz telesa. V sestavi parmelije je še vrsta kislin (arbatova, fumarprocetrarova in skvamatova). Prav tako se lahko borijo proti okužbam, vendar ne tako aktivno kot usninska kislina.

Parmelija se odlikuje po zelo veliki količini vitamina C, ki je znan po imunostimulativnem in antioksidativnem delovanju ter možnosti oslabitve delovanja prostih radikalov, kar preprečuje procese zgodnjega staranja telesa.

Kompleksni ogljikovi hidrati, po sestavi podobni vlakninam, ki so sestavine lišaja, pozitivno vplivajo na delovanje črevesja in izboljšujejo njegovo prebavno aktivnost.

V lišaju je tudi cela skupina polisaharidov. To je lihenin, ki ga imenujemo tudi lišajev škrob. Iz njega so sestavljene celične stene parmelije, njegovo koristno delovanje za človeka pa je obdajajoče. K tej skupini spadata tudi izolihenin in evenin.

Še ena koristna skupina snovi v sestavi lišaja so mineralne snovi, zlasti fosfor, kalcij in kalij. So obvezni udeleženci vseh presnovnih procesov, ki potekajo v človeškem telesu.

Seznam snovi, ugotovljenih v parmeliji, zaključuje precej majhna količina pepela, maščob in beljakovinskih spojin.

Kako izgleda in kje raste

Parmelija spada v posebno skupino živih organizmov, ki so simbioza zelenih alg in gliv. To je vrsta sobivanja, pri kateri vsak predstavnik hrani drugega. Njuni odnosi so obojestransko koristni; posledično tako alge kot glive dobijo potrebno količino hranil in se bolje razvijajo.

Lišaj se ne deli na sestavne dele – tako kot se na primer zelnate rastline delijo na korenino, steblo in liste. Telo lišaja se imenuje steljka, je precej močno in predstavlja kolonijo usnjatih razvejanih režnjev, ki so lahko široki ali ozki. Močno so izrezani, goli, njihova površina je lahko gladka ali nagubana. Režnji so obrnjeni proti svetlobi; na njihovi zgornji površini so plodna telesa ali apoteciji. Trosi lišaja so brezbarvni, podolgovate oblike in izgledajo kot široka elipsa. Negibljivi trosi, imenovani konidiji, so lahko ravni, valjasti ali vretenasti.

Parmelija raste na deblih in vejah dreves, ne glede na to, ali so iglavci ali listavci. Povsem se lahko pritrdi na sušec, podrtine, ograje, stene različnih zgradb in celo na kamnita tla, pri tem pa ima raje dobro osvetljena, soncu dostopna mesta.

Režnji lišaja se lahko tako prilegajo podlagi, na kateri raste, kot se dvigajo proti svetlobi. Sama steljka se precej tesno pritrdi na substrat, na katerem raste.

Parmelija ni prav nič zahtevna glede tal in okoljskih pogojev – ne moti je onesnaževanje okolja. Je tipična predstavnica puščavsko-stepskega naravnega okolja in gorskih območij; njene glavne kolonije se nahajajo na obeh poloblah Zemlje v tropskem podnebju, čeprav se lišaj lahko naseli tudi v bolj severnih predelih, vse do arktičnih. Tla ima raje slana. Na ozemlju Rusije raste v južnih in jugovzhodnih regijah.

Vrste

V naravi je po različnih podatkih od 80 do 90 vrst parmelije. Razen dveh glavnih – Parmelija brazdasta in Parmelija potujoča – se ostale pojavljajo zelo redko.

Parmelija brazdasta je lišaj, ki ga uvrščamo med listaste lišaje. Njegove nepravilne rozete pogosto v celoti posujejo živi les listavcev, med katerimi ima raje brezo in trepetliko, ter debla in veje borov, smrek in drugih iglavcev. Prav tako se lišaj v gozdu pogosto naseli na mrtvem lesu podrtin.

Parmelija prodira tudi v naselja, na vrtove, celo v velika mesta, saj ji niso mar ne avtomobilski izpuhi ne industrijski izpusti. Do okoljskih razmer je ravnodušna. Ograje iz letvic, lesene stene hiš in lope so pogosto prizadete zaradi izrastkov steljke brazdaste parmelije. Ta lišaj je tako nezahteven, da se mirno naseli celo na obdelanem lesu.

Steljka parmelije je lahko modrikasto sive, sivo-zelenkaste barve, v sušnem obdobju ali pozimi pa svetlo sive, po videzu je nagubano-mrežasta, s kodrastimi krpami. Dolžina vsake posamezne krpe ne presega 2 cm, imajo močno razrezano obliko.

V višino ta lišaj zraste največ 4–6 cm, premer vsakega posameznega steljka pa znaša od 5 do 15 cm.

Parmelija tavajoča se od brazdaste razlikuje po velikosti: je nekoliko manjša in ne zraste višje od 3–5 cm. Poleg tega je videti tudi bolj elegantna zaradi oblike nadzemnega dela – ni krpastega tipa kot pri brazdasti, ampak viličasto razvejan – torej ozki, poleg tega pa še zviti. Res pa je, da po dežju »vilice« nabreknejo, se razvijejo in postanejo debelejše in masivnejše.

V življenju se ta vrsta parmelije ne oprijema tako močno kot brazdasta. Če se dvigne močan veter, precej zlahka odtrga cele koščke steljka in jih prenese na precejšnje razdalje, kjer se nato tavajoča parmelija ukorenini. Zahvaljujoč temu načinu razmnoževanja je dobila svoje ime.

Nabiranje in shranjevanje

Za uporabo v zdravilne namene naberejo celotno steljko parmelije. Nabiranje se začne konec aprila in nadaljuje ves maj. Nabirajo obvezno v suhem vremenu, ko je steljka suha, ne prepojena z vlago.

Steljko ločijo od substrata in razprostrejo za sušenje. Pri tem se parmelija, za razliko od mnogih zdravilnih rastlin, ne boji sušenja na soncu in pri tem ne izgubi koristnih lastnosti. Material lahko razporedijo tudi v senci, vendar mora tam zagotovo biti prepih. Material se suši največ 3 dni. O njegovi pripravljenosti lahko sodijo po barvi – postane rjav.

Končni suhi material lišaja praktično nima vonja. Okus je grenak in celo nekoliko pekoč, pookus je rahlo sluzast.

Posušen material hranijo v papirnatih vrečkah ali bombažnih vrečkah 3–4 leta brez izgube biološke aktivnosti. Po izteku tega roka začnejo koristne snovi zelo hitro izgubljati svojo moč. Material zmeljejo neposredno pred pripravo zdravilnih sestavkov.

Zdravilne lastnosti parmelije

Zdravilne sposobnosti parmelije so danes priznane tako v ljudski kot v uradni medicini. Od 18. stoletja je uradno vključena v farmakopeje mnogih evropskih držav in Japonske.

Izmed desetin vrst je za medicinske namene primerna le ena – parmelija tavajoča. Njeno drugo ljudsko ime je rezilna trava.

Na podlagi iz lišaja izolirane usninske kisline je bil celo ustvarjen farmacevtski pripravek »Binan« (v svojem bistvu je natrijeva sol usninske kisline). To zdravilo ima bakteriostatične lastnosti in je celo v nizki koncentraciji sposobno ubiti povzročitelje tuberkuloze. Deluje tako na bakterije kot na vrsto gliv.

1. Zaradi snovi, ki jih vsebuje parmelija, ima antiseptično, antioksidativno in baktericidno delovanje na človeški organizem. Poleg tega so med sposobnostmi lišaja tudi spodbujanje imunskega sistema, ustavljanje krvavitev, celjenje ran in izganjanje zajedavcev.
2. Sredstva iz parmelije se uporabljajo za zdravljenje bolezni dihal, zlasti je učinkovita pri lajšanju kašlja, saj ima izkašljevalni učinek. Kot sredstvo za zdravljenje in preprečevanje se lišaj uporablja pri akutnih respiratornih virusnih okužbah in gripi – zaradi splošnih krepilnih in imunostimulacijskih učinkov. Te lastnosti parmelije se uporabljajo tudi pri nalezljivih boleznih – zdravila na njeni podlagi so vključena v kompleksno terapijo.
3. Odvarki lišaja so predpisani za notranjo uporabo pri peptični razjedi, dispepsiji, akutnem kolitisu in enterokolitisu ter pri številnih drugih patologijah prebavnega sistema.
4. Bolezni srca in ožilja so še eno področje uporabe lišaja.
5. Obstajajo podatki, da je lišaj zelo koristen tudi za živčni sistem, saj ima pomirjevalni učinek.
6. Zaradi celjenja ran, protivnetnih in hemostatičnih sposobnosti se lišaj uporablja za izpiranje gnojnih ran, opeklin, ozeblin, preležanin in razjed. Pri krvavitvah dlesni se usta izpirajo z odvarkom.
7. Sredstva iz lišaja se uporabljajo tudi za reševanje občutljivih težav – tako se uporabljajo pri bakterijskem cistitisu v obliki izpiranj. Pri hemoroidih pa lahko naredimo kopeli ali obkladke – prav tako dosežemo dober učinek.
8. Poleg čisto zdravilnih sposobnosti se parmelija uporablja tudi za splošno krepitev. Zahvaljujoč pripravkom na njeni podlagi je mogoče telo očistiti škodljivih mikrobov in ga nasičiti z vitamini, kar povečuje splošno odpornost človeka ne le na okužbe, ampak tudi na neinfekcijske patologije ter pospešuje okrevanje.

Parmelija v ljudski medicini

Zeliščarji so se že davno naučili zdraviti različne notranje bolezni s pomočjo lišaja, predvsem dihal: star kašelj in tuberkulozo. Tako je na primer zdravljenje tuberkuloze s parmelijo običajna praksa gorskih ljudstev Kirgizije in Kazahstana, za kar pripravijo odvarek z mlekom. Zdravilna rastlina dobro pomirja vnete sluznice v dihalnih poteh.

Bolezni, povezane s prebavnimi motnjami, kot so akutni kolitis, različne dispepsije, črevesne bolezni, se prav tako zdravijo s pripravki iz lišaja, ki jih pripravijo ljudski zdravilci.

Ljudski zdravilci so že od nekdaj predpisovali sredstva iz parmelije za ohranjanje imunosti telesa med boleznijo, z odvarki so obdelovali gnojne rane, razjede in opekline. Zgodovinsko je zanesljivo znano, da je bila parmelija že pred oktobrsko revolucijo na Uralu med kozaki znana kot zdravilo, ki ustavlja krvavitve bistveno hitreje od drugih sredstev. Danes se slabo celjene gnojne rane mažejo s posebno sestavo – pasto iz vazelina na njeni podlagi.

Ljudska medicina uporablja lišaj bodisi kot monoterapijo, ločeno, bodisi v kombinaciji z ognjičem, izopom, slezom. To povečuje antibakterijske in protivirusne lastnosti.

Da bi ohranili vse zdravilne snovi lišaja, je treba pripravke pravilno pripraviti. To pomeni, da jih ne smemo preveč dolgo vreti, še bolje pa je, da jih segrevamo samo v vodni kopeli, da se biološko aktivne komponente ohranijo v največji možni meri. Od prevretih sredstev ne bo škode, vendar tudi zdravljenja ne bo.

Ko začnete zdravljenje z lišajem, ne pozabite: kot samostojno zdravilo ga ni mogoče uporabljati, kljub številnim koristnim zdravilnim lastnostim. Bolje ga je uporabljati le kot del kompleksne terapije, po obveznem posvetovanju z zdravnikom.

Na Japonskem, pa tudi v napredni civilizirani Evropi (v državah, kot sta Francija in Nemčija), posušen in v prah zmlet lišaj dodajajo moki za peko, prav tako pa ga med pripravo potresajo po mesnih jedeh.

Parmelija ima posebnost – v vroči vodi nabrekne, po ohlajanju pa se spremeni v žele, kar se uporablja za pripravo zdravilnih želejih. Grenkobo lahko prebijete s sadnim sokom. Iz prahu lišaja celo delajo marmelado in žele iz sadnega ali jagodnega soka.

Pri tuberkulozi

To je tisti recept, ki ga pogosto uporabljajo kazahstanski in kirgiški gorjani. V lonec z debelim dnom vsujte 3 žlice suhega zmletega parmelijskega materiala. V isti lonec nalijte 0,5 l mleka. Zavrite in, zmanjšajte ogenj, pustite vreti 15 minut na majhnem ognju. Odstavite s štedilnika, ohladite, precedite in vzemite tretjino kozarca trikrat na dan. Pomaga tudi za lajšanje kašlja pri prehladu, bronhitisu, pljučnici.

Za trdovraten kašelj

Vsujte 1 žlico posušenega zmletega parmelijskega materiala v emajlirano posodo, nalijte 1 l vode in zavrite. Nato zmanjšajte ogenj na najmanjšo moč in pustite vreti 20 minut. Pazite, da tekočina močno ne vre in ne izpareva, saj je zaželeno ohraniti njeno prvotno količino. Odstavite s štedilnika, precedite, ohladite, prelijte v stekleno ali porcelanasto posodo in pijte tretjino kozarca pol ure pred zajtrkom, kosilom in večerjo. Zdravljenje nadaljujte, dokler kašelj popolnoma ne izgine.

Za otroke proti kašlju

Zdravilo za zdravljenje kašlja pri malčkih pripravimo po drugačnem receptu kot za odrasle. Vzemite 1 žlico suhe zelišča, prelijte z 1 litrom vrele vode in mešanico za nekaj ur postavite v vodno kopel. Odstavite z ognja, precedite. Zdravilo dajajte otrokom 3-krat na dan po tretjini kozarca. Za boljšo absorpcijo in večji učinek pijte pol ure pred jedjo. Zdravilo shranjujte v hladilniku, pred uporabo pa ga segrejte na toplo. Če na ta način zdravite kašelj, bo hitreje minil.

Če se po zaužitju pripravka pri otroku nenadoma pojavi kožni izpuščaj, je treba zdravljenje prekiniti. Povsem možno je, da je otrok alergičen na lišaj.

Za oskrbo ran

Za pripravo pripravka morate v lonec vsuti 5 supnih žlic posušenega in zdrobljenega lišaja, nato dodati 0,5 l vode in na močnem ognju zavreti. Nato rahlo zmanjšajte ogenj in kuhajte približno 20 minut, da dobro vre. Nato pustite, da se pod pokrovom ohladi. Šele nato precedite in uporabite za izpiranje zapletenih ran, trofičnih razjed ali za obkladke. Zdravite, dokler se rana ne zapre.

Pri velikih površinah ran je koristno povijanje s povojnim materialom, namočenim v ta pripravek.

Pri prebavnih težavah

Da bi pozdravili drisko, kolitis ali enterokolitis, morate pripraviti 3 čajne žličke suhega lišaja. V emajlirani posodi jih prelijte s 300 ml sveže vrele vode, postavite na štedilnik in kuhajte še 10 minut na majhnem ognju. Odstavite in pustite stati 2 uri, nato precedite. Pripravek pijte po 1 supno žlico pred jedjo, 3–4 krat na dan. Hranite ga v hladilniku največ nekaj dni. Zdravljenja ne smete nadaljevati dlje kot en mesec.

Pri želodčnih boleznih

Pri želodčni razjedi v remisiji za preprečitev poslabšanja lahko pijete poparek lišaja. Vzemite 3 čajne žličke zdrobljenega posušenega lišaja in ga prelijte z 200 ml sveže vrele vode. Pokrijte s pokrovom in pustite stati 2 uri, nato precedite in jemljite po 1 jedilno žlico. Pijte najbolje 30 minut pred jedjo, trajanje kure – vsaj 5 in ne več kot 20 dni. Zaradi želeje podobne konsistence poparek hitro obnovi sluznico in izboljša prebavo.

Pasta za rane

Potrebovali boste nekaj žlic očiščenega vazelina, ki ga morate zmešati z zelo finim prahom lišaja. Parmelijo dodajajte, dokler ne dobite mešanice podobne konsistence gosti kisli smetani. Nastalo pasto nanesite čez noč na gnojne rane in razjede, nato pokrijte z gazo in pritrdite s povojem. Pred nanosom paste bi bilo dobro rano ali razjedo obdelati s tekočim pripravkom parmelije – z decokcijo ali poparkom.

Sirup za želodec

Ta pripravek je zamudno pripravljati, v več korakih, vendar dobro pomaga obnoviti želodčno sluznico pri gastritisu in razjedi.

15 g posušenega lišaja prelijte s kozarcem vode sobne temperature. Pustite namakati 10–15 minut. Nato to mešanico kuhajte 2 minuti in pustite stati 2 uri. Precedite, tekočino odstavite, tropine pa prelijte s kozarcem vode. Ponovite postopek: kuhajte 2 minuti in pustite stati 2 uri. Ponovno precedite, združite obe tekočini in dodajte po 0,5 kg sladkorja in medu. Nato mešanico segrevajte v vodni kopeli ob stalnem mešanju, dokler se med in sladkor popolnoma ne raztopita.

Gotov pripravek zlijte v čisto suho stekleno kozarico, pokrijte s pokrovom in pospravite v hladilnik. Uporabljajte po vsakem obroku po 0,5 čajne žličke.

Vrste zdravilnih pripravkov

Zdravilne pripravke na osnovi lišaja lahko pripravite sami doma. To so lahko tinkture, decokcije, poparki ali čaj. Ko se lotite priprave domačih zdravil, ne pozabite, da parmelija obarva tekočine in s tem posodo, v kateri pripravljate pripravke, v rjavo-oranžno barvo. Lahko se spere, vendar ne z vseh površin in ne popolnoma. Zato je bolje vzeti lonec ali kozico, ki vam ni preveč škoda, če potemni od znotraj. Ker imajo zdravilni pripravki na osnovi parmelije pekoče grenak okus, jih lahko jemljete z dodatkom medu, sladkorja ali marmelade. Pri zdravljenju kašlja pa med močno priporočamo.

Ne pozabite, da so sredstva iz parmelije lahko ne le zdravilna, temveč tudi odlično preventivno sredstvo. Ljubitelji zdravega načina življenja jih pogosto vključijo v svojo prehrano, da bi okrepili obrambne moči telesa.

Jemanje pripravkov iz lišaja priporočamo tistim, ki večji del dneva preživijo v prostorih s klimatiziranim zrakom, ki izsušuje sluznico grla in bronhijev. Takšna sredstva so koristna za govorce, pevce, učitelje – torej za tiste, katerih delo je povezano s stalno napetostjo glasilk. Parmelija se priporoča, če je glas hripav.

Poparek

Za pripravo poparka potrebujete 1 žlico lišaja, prelijete s skodelico vrele vode in pustite stati 2 uri. Posodo, v kateri se namaka raztopina, zavijte za toploto. Prefiltrirajte in pijte pri driski po 1 žlico 30 minut pred obrokom.

Tinktura

100 g posušenega lišaja prelijte z 200 ml alkohola. Zdravilo pustite stati teden dni v stekleni posodi na temnem mestu. Prefiltrirajte in jemljite v obdobjih, ko vas mučijo napadi kašlja. Odmerek je 15 kapljic.

Prevretek

Decokcija je najpogostejša oblika uporabe lišaja. Pripravljate jih tako na vodi kot na mleku.

Na mleku. Vzemite 6 žlic surovine lišaja in jih prelijte z 1 litrom mleka. Mešanico kuhajte na vodni kopeli 20 do 25 minut. Prefiltrirajte – in zdravilo je pripravljeno za uporabo. Priporočljivo je piti tretjino kozarca 20 minut pred jedjo. Lajša kašelj tudi pri tuberkulozi.

Na vodi. 1 žlico lišaja prelijte z vrelo vodo in postavite na vodno kopel. Ko zavre, pustite 5 minut in odstranite z ognja. Pustite stati 1–2 uri. Prefiltrirajte, pijte z dodatkom medu. Decokcijo hranite v hladilniku, vendar jo pred uporabo malo pogrejte. Zdravite se vsaj mesec dni.

Čaj

Če ni diagnosticirane resne bolezni in je prehlad blag, bo pomagal čaj na osnovi lišaja. Potrebujete 1 čajno žličko parmelije, prelijete s skodelico vrele vode in kuhate na vodni kopeli približno pol ure. Čaj je priporočljivo piti pred spanjem, z medom.

Kontraindikacije za uporabo

Parmelija je povsem neškodljivo in nestrupeno zdravilo. Lahko ga uporabljajo celo otroci po 6. letu starosti – seveda pripravljeno na način, primeren za otroka. Pri tem je treba odmerek izračunati tako, da se odrasli odmerek 1 žlice nadomesti z 1 čajno žličko. Otrokom, mlajšim od 6 let, lišaj ni predpisan.

Alergijske reakcije nanjo so izjemno redke in se kažejo kot izpuščaj v obliki koprivnice ter kožno srbenje. Če so odkriti takšni znaki, pomeni, da ima pacient individualno intoleranco za parmelijo. Jemanje pripravkov na njeni osnovi je treba prekiniti, simptomi pa bodo hitro izginili.

Pri jemanju zdravilnih pripravkov iz lišaja morajo biti še posebej previdni bolniki s hipertenzijo. Obvezen je posvet z zdravnikom.

Ker vpliv parmelije na zdravje in razvoj nerojenega otroka še ni raziskan, pripravkov iz nje ne smejo uporabljati nosečnice in doječe matere.

Zapomnite si pravilo: preden se sami odločite za začetek zdravljenja s pripravki iz katere koli zdravilne rastline, se morate obvezno posvetovati z zdravnikom. To velja tudi za parmelijo.

Fotografija parmelije