Vrbina: zdravilne lastnosti in kontraindikacije

Zeliščna rastlina pajasen je dobila ime po tem, ker so njeni listi zelo podobni vrbi. Ljudsko ga imenujejo tudi ranotravna zel, travniški čaj, kačja korenina, denarnik.

Kemična sestava

Raziskave so pokazale, da kemična sestava pajasna vsebuje veliko snovi, koristnih za človeški organizem.

Čreslovine, tanini in flavonoidi so znani po svojih protivnetnih lastnostih in sposobnosti celjenja ran. Tanini, organske kisline (askorbinska, silicijeva, klorogenska, kavna), laktoni in saponini normalizirajo prebavo ter uravnavajo delovanje prebavil.

Vitamini v rastlini krepijo imunsko moč telesa in njegovo sposobnost upiranja bakterijskim in virusnim okužbam. Te sposobnosti so še posebej visoke pri vitaminu C, ki ga pajasen vsebuje v velikih količinah med cvetenjem. Poleg tega vitamini, kot tudi celoten kompleks snovi v pajasnu, opravljajo antioksidativno funkcijo, vključno z minerali in antociani. Zaradi njihove prisotnosti se uravnava presnovni proces.

Že omenjeni antociani in flavonoidi imajo še eno pomembno vlogo – povečujejo elastičnost žilnih sten in zavirajo nalaganje holesterola nanje. Za to so odgovorni zlasti flavonoidi kemferol in kvercetin ter njegov glikozid rutin (ali vitamin P) in še ena sestavina pajasna – silicij.

Širok spekter delovanja ima arginin, ki je prisoten v rastlini. Sposoben je regenerirati tkiva, podpirati čiščenje ledvic in jeter, delovanje živčnega in srčno-žilnega sistema ter spodbujati sintezo insulina.

Kako izgleda in kje raste

Pajasen je zeliščna rastlina, ki je lahko enoletna, dvoletna ali trajnica. Zraste lahko do 2 m v višino in dolgo – do dva meseca in pol – cveti z rumenimi cvetovi, združenimi v visoka socvetja metlice, zaradi česar je v ljudstvu dobil še en vzdevek – rumenoglavec.

Pravzaprav se pajasen lahko pojavlja ne le z rumenimi, ampak tudi z belimi ali rožnatimi cvetovi, vendar so najpogosteje vseeno rumeni. Vsak cvet je po obliki podoben zvončku s petimi zobci in enakim številom skritih prašnikov.

Pajasen cveti od junija do avgusta, nato pa v avgustu in septembru dozorijo plodovi – jajčaste ali okrogle kapsule.

Listi rastline so lahko podolgovati, suličasti, s celim robom, jajčaste oblike. Na deblu sedijo drug nasproti drugemu – v parih, po trije in celo po štirje. Zgornja površina listov je gladka, spodnja je dlakava. Stebla so večinoma pokončna, proti vrhu rahlo razvejana. Obstajajo pa tudi vrste s plazečimi stebli.

Večina predstavnikov pijavčnic raste na območju severne poloble, njihova največja vrstna pestrost je v severnoameriških regijah in v državah vzhodne Azije. Posamezne vrste pa dobro prenašajo naravne razmere južne poloble: rastejo v državah Južne Amerike in zavzemajo območja na jugu Afrike. Zelo razširjena je pijavčnica na ozemlju Belorusije. V Rusiji lahko srečamo 8 vrst rastline, naseljuje se po vsem ozemlju države, večinoma tam, kjer je zmerno podnebje, čeprav so njene sestoje opazili na Kavkazu in na Krimu.

Pijavčnica raje raste na sončnih vlažnih mestih: ob rekah, okoli jezer in ribnikov, na dobro namočenih, a ne močvirnatih travnikih, na robovih gozdnih pasov. Ustreza ji šotna tla, v ugodnih razmerah se pijavčnica hitro širi in se lahko spremeni v agresorja, ki zavzema nova ozemlja.

Zaradi impresivnega videza, dolgega obdobja cvetenja in nezahtevnosti so jo vzljubili vrtičkarji, ki z njo radi krasijo svoja vrtna zemljišča.

Vrste

Danes štejemo skoraj 150 vrst pijavčnic, vključno z naravnimi in gojenimi.

Najbolj razširjena in najpogosteje uporabljena v zdravilne namene je navadna pijavčnica. Raste v Evropi, azijskih državah, Rusiji in severni Afriki. Zemljo ima rada vlažno, ne boji se zastajanja vode v tleh, vrtičkarji so se celo navadili gojiti jo v majhnih vrtnih ribnikih, saj jo sadijo na globino približno 10 cm. Odlikujejo jo suličasti listi, zraste do 1 m v višino. Ta vrsta pijavčnice velja med čebelarji za dobro medovito rastlino.

Gajska pijavčnica v naravi raste v Evropi. Raste okoli ribnikov in jezer, ob rekah in celo se dviga v gore ter se nahaja v subalpskem pasu. Ta vrsta ne zraste višje od 30 cm, njeni listi pa so precej širši in večji kot pri navadni pijavčnici. Cvetovi niso v socvetjih, ampak posamično in jih odlikujejo visoka cvetna stebla. Mesec začetka cvetenja gajske pijavčnice je maj.

Grozdasta pijavčnica ali kizljak se raje naseljuje neposredno v vodi, blizu brega ali na samem robu brega. Zraste do 60 cm. Prašniki so tako dolgi, da štrlijo iz čašice, zato so cvetovi videti puhasti.

Pikasta pijavčnica je tipična prebivalka gozdnatih območij zahodne in srednje Evrope. Njeni listi so oblike široke sulice. Cveti razmeroma kratko – približno mesec dni. Pikasta pijavčnica ima dve najbolj priljubljeni sorti – Aleksander in Zlati Aleksander. Obe se odlikujeta po obrobah na robu lista: pri prvi sorti je bela, pri drugi zlate barve.

Lizimahija gostocvetna izvira s Kitajske in so jo vrtnarji prinesli v druge kraje. Njeno rojstvo sega v leto 1992, ko so se pojavile prve informacije o njej. Ima zelo lepe cvetove – rumene z rdečo pego. Listi gostocvetne lizimahije so zelo sočni, bogati, svetlo zeleni. Največje zanimanje vrtnarjev vzbujajo naslednje sorte:

1. Lisi – odlikujejo ga kroglasta socvetja.
2. Avtbek Sanset – za to sorto je značilen rumen pas na listih temno zelene barve.
3. Persidski kover – njegovi zeleni listi so prepredeni z rdečimi žilicami.
4. Persidski šokolad – pri tej sorti so listi škrlatni, jeseni ne odmrejo.

Lizimahija šmarničasta ali klethroides v naravnih pogojih raste v Primorskem okraju Rusije. Ime je dobila po zunanji podobnosti korenike s šmarnico. Stebla zrastejo le do 20 cm, na njihovih koncih so socvetja v obliki klasov enake dolžine, sestavljena iz majhnih čisto belih cvetov. Šmarničasta lizimahija zacveti pozno, v zadnjih dneh junija, in cveti od 2 do 3 tednov. V 90. letih je ta vrsta postala pogosta gostja na vrtnih parcelah. Najpogosteje lahko srečamo naslednje sorte:

1. Ledi Džejn – skupna višina rastline (skupaj s socvetjem) lahko doseže 60–90 cm.
2. Gejša – to je pisanolistna sorta, njeni listi so na robovih obrobljeni s pasom bež-krem barve.

Lizimahija kovničasta – na Japonskem, v državah severnoameriške celine in Evrope raste ob robovih močvirij, rek ali jezer, na poplavnih travnikih, prenaša pa tudi senco v gajih. To je trajnica talna pokrovka s poležnimi stebli. Dolžina stebel je majhna – približno 30 cm. Čas cvetenja je popolnoma odvisen od tega, koliko sonca dobi rastlina: na dobro osvetljenih mestih se cvetovi odprejo konec maja, v senčnih pozneje. Najbolj razširjena sorta je Aurea, zanjo so značilni zelenkasto-rumeni listi.

Lizimahija škrlatna ali resničasta – prebivalka Severne Amerike, a se goji tudi v Rusiji. To je lepa rastlina, visoka največ pol metra. Ima izjemno lepe liste – široke, vinsko rdeče barve. Cveti pozno – avgusta.

Domovina lizimahije črno-škrlatne je Grčija. Ime je dobila po socvetjih v obliki klasa, sestavljenih iz majhnih cvetov goste temno bordo barve. Njena najbolj razširjena gojena sorta je Božole. Začne razveseljevati lastnika s cvetenjem konec julija.

Lizimahija efemerna raste v Evropi, v njenih jugozahodnih regijah. Rastlina je odporna proti zmrzali, odlikuje jo hitra rast, lahko doseže 1 m višine. Je ena najstarejših gojenih rastlin, na vrtovih se goji od 19. stoletja.

Nabiranje in shranjevanje

Lizimahijo nabirajte, ko cveti. Vreme mora biti suho in sončno, čas dneva – bližje poldnevu, ko rosa izhlapi. Rastlin raje ne nabirajte v bližini cest ali naselij. Da bi bili prepričani o ekološki čistosti surovine, se odpravite na gozdni rob, na travnike, k jezeru ali kamnolomu.

Za zdravilne namene je uporabna vsa zelena rastlina. Zato s škarjami, ostrim nožem ali celo s srpom, kakršnega so uporabljale že babice, odrežemo steblo približno 5–6 cm od tal. Nato zelišče preberemo, skrbno odstranimo suhe, raztrgane, s strani insektov poškodovane ali potemnele dele, nato narežemo na majhne koščke dolžine od 5 do 7 cm in jih operemo. Opran material razporedimo na čist papir ali gazo v senci na prepihu. Temperatura zraka naj bo vsaj 24–25 stopinj, sicer se zelišče ne bo posušilo, temveč bo zgnilo. Če je vreme hladno, je bolje posušiti vršič v električnem sušilniku.

Končan posušen material razporedimo v kartonske škatle, papirnate vrečke ali vrečke iz bombažne tkanine. V takšni obliki se lahko zdravilna rastlina hrani do dveh let.

Lahko pripravimo tudi sok vršiča. Po pranju zelenja pustimo, da voda odteče, nato v blenderju zmeljemo do kašastega stanja in precedimo skozi gazo, zloženo v 4–6 plasti. Sok lahko shranimo v hladilniku, vendar se tam ne bo ohranil več kot dva meseca, v zamrzovalniku pa bo ostal uporaben več let.

Zdravilne lastnosti vrbine

Ugotovljeno je, da zdravilna sredstva, pripravljena iz vršiča, ugodno vplivajo na krvožilni sistem, saj naredijo žile bolj prožne in preprečujejo usedanje holesterolnih oblog na njih, ter pomagajo nadzorovati prehodnost žil.

Pripravki na osnovi zdravilne rastline (in celo preprosto zmleto v prah posušeno surovino) se priporočajo pri urezninah, opeklinah, odrgninah, saj delujejo hemostatično, celijo rane in imajo adstrigentni učinek. Adstrigentni učinek se uporablja tudi pri zdravljenju driske.

Holagogne in antikonvulzivne lastnosti zdravilne rastline se uporabljajo za uravnavanje delovanja jeter, žolčevodov in prebavil. Za te namene se pogosteje uporabljajo korenike kot zeleni del rastline. V teh primerih pomagajo tudi analgetične sposobnosti vršiča. Z njim lajšamo bolečine tudi v bolnih sklepih – obloge, obkladke in aplikacije nanašamo pri revmatizmu, poškodbah, udarcih, nategih in izpahih.

Poleg tega ima vršič antiseptične lastnosti, zato lahko pripravke iz njega uporabljamo za zdravljenje mokrega kašlja, grgranje pri angini ter za odpravo zobozdravstvenih težav – ranic in razjed pri stomatitisu. Poparki in odvarki ne zdravijo le vnetnih procesov, ampak tudi odpravljajo slab zadah. Antiseptične in hemostatične lastnosti rastline se uporabljajo tudi v ginekologiji.

Prisotnost velike količine vitamina C pomaga človeškemu telesu, da si hitreje opomore ne le po prehladu in akutnih respiratornih virusnih okužbah, ampak daje moč tudi po dolgotrajnih izčrpavajočih notranjih boleznih, odpravlja šibkost in izboljšuje razpoloženje. Vitamin C dobro preprečuje skorbut, vršič pa se lahko uporablja tudi za zdravljenje zgodnjih stopenj te bolezni.

Vrbina v ljudski medicini

Pajčes so že od nekdaj uporabljali predstavniki tibetanske in kitajske medicine, ki so od svojih modrih predhodnikov prevzeli globoke in starodavne tradicije zdravljenja. Seveda za svoje zdravilne sestavke uporabljajo tiste redke vrste rastlin, ki rastejo na njihovih območjih.

Toda tudi v naši državi ljudski zdravilci vedo veliko o zdravljenju z zelišči, vendar je v njihovem arzenalu navadni pajčes. Je najbolj razširjen po vsem svetu, vendar zdravilni učinek njegove uporabe ni nič slabši.

Ljudska medicina se je naučila zdraviti s pomočjo pajčesa soor, revmatizem, odpravljati ekcem in dermatitis, celiti zunanje gnojne rane, praske, opekline, ustavljati krvavitve, lajšati bolečine v sklepih, pomagati pri stomatitisu in parodontalni bolezni, izboljšati prebavni proces. Opaženo je, da ta zdravilna rastlina lajša bolečine in otekline pri pikih žuželk in rešuje še veliko drugih težav: pomirja razburkane živce in pomaga normalizirati spanec, znižati krvni tlak, dviguje razpoloženje in krepi imunski sistem.

Zdravilci predpisujejo odvarke, poparke in tinkture, sveže stisnjen sok pajčesa, pri prehladu priporočajo čaj. Vse te oblike zdravil so dobre – vsaka za določeno bolezen. Glavno je, da se pred začetkom jemanja sredstev ne pozabite posvetovati z zdravnikom.

Proti konjunktivitisu

Iztisnite dve žlici soka, razredčite ga s prekuhano vodo v enaki količini in kapljajte v obe očesi dvakrat na dan, dokler ne ozdravite. S temi istimi kapljicami lahko zdravite zamašen nos pri prehladu.

Za čiščenje jeter

Da očistite jetra, se znebite toksinov in odpadnih snovi, morate pripraviti tinkturo z vodko: dve veliki žlici z vrhnjem zelišča zmešajte s kozarcem dobre vodke in pustite stati v temni stekleni posodi 7 do 10 dni. Precedite in pijte pred kosilom in večerjo, tako da v kozarec nakapate 20 kapljic in dolijete vodo do vrha.

Proti hepatitisu in boleznim jeter

Pripraviti morate izvleček iz 50 g posušenih korenik. Pustite v 500 ml dobre, preverjene vodke 2 tedna v temnem in hladnem prostoru. Jemljite do 10 dni pred zajtrkom, kosilom in večerjo po 20 kapljic, jih razredčite v 50 ml vode.

Pri težavah s prebavo

Za odpravo motenj v prebavnem procesu, lajšanje želodčnih težav in odpravljanje zaprtja zdravilci predpisujejo poparek. Posušeno zelišče (približno čajna žlička) prelijte z 250 ml vrele vode in pustite pod pokrovom 50–60 minut. Pijte enkrat – 50 ml na dan. To sredstvo pomaga tudi pri anemiji, artritisu ter kot izpiranje pri stomatitisu, gingivitisu in parodontalni bolezni.

Čaj pri prehladu

Ta čaj lahko pijete, koristno pa je tudi z njim grgrati pri angini. 60 g suhega zelenja rastline prelijte z litrom pravkar zavrele vode in pustite stati kot običajen čaj.

Za izboljšanje krvnega obtoka

To sredstvo izboljšuje krvne žile in služi kot preventiva pri aterosklerozi. V kavnem mlinčku je treba zmleti 10 g posušenih korenik lučnika, preliti z 250 ml vrele vode v termosu in pustiti stati 40–45 minut. Precedite in pijte dva tedna po 50–70 ml pred vsakim obrokom. V toplo zdravilno mešanico lahko namočite gosto bombažno krpo in jo položite na kožo, prizadeto z ekcemom ali dermatitisom. Postopek ponavljajte zjutraj in zvečer.

Proti mokremu kašlju

Dve žlici posušene zelenice lučnika poparite s 500 ml vrele vode in pustite stati 20–25 minut. Naenkrat popijte kozarec poparka, ki mu dodate žlico medu. Najbolje ga jemljite zvečer pred spanjem.

Proti nategom in artritisu

Natrgajte svežih listov lučnika, jih splaknite in zmeljite v blenderju. Dobljeno kašo položite na bombažno krpo in jo za 30–40 minut položite na boleč sklep. Sredstvo pomaga olajšati stanje pri artritisu, revmatizmu, podplutbah in zvinih.

Proti sooru

Pripravite sestavek za izpiranje: 2 žlici suhega zelišča lučnika prelijte s 500 ml vrele vode in pustite v vodni kopeli 20–25 minut. Precedite in izpirajte se pri kandidozi dvakrat na dan. Zdravljenje traja en teden. Sredstvo, pripravljeno po tem receptu, je učinkovito proti oteklinam, če ga pijete od 4- do 5-krat na dan ne glede na obroke.

Za zaustavitev krvavitve

Za zmanjšanje menstrualnega izcedka pomaga poparek, pripravljen iz žlice posušenih listov lučnika in majhnega kozarca vrele vode, s katerim prelijete zdravilno rastlino in pustite stati 6 ur. Precedite in popijte dobljeno tekočino v dveh odmerkih – zjutraj in zvečer. Potek zdravljenja je en teden.

Proti glavobolu

Med prehladom ali gripo pogosto muči glavobol. Da se ga znebite, je treba pripraviti sestavek iz po 2 žlici posušenega lučnika, kamilice in rožmarina. Zelišča premešajte in prelijte s 400 ml vrele vode. Uživajte po ohlajanju in precedjenju. Dobljeno mešanico razdelite na 2 porciji – za dnevno in večerno jemanje.

Vrste zdravilnih pripravkov

Za uporabo lučnika kot zdravilnega sredstva lahko pripravite poparke, kapljice za oči in kapljice za nos, odvarke, tinkture ter skuhate čaj. Lahko preprosto posujete posušeno in v prah zdrobljeno zdravilno surovino na ureznine, rane, odrgnine in opekline.

Poparek

Doma lahko sami pripravite poparek lučnika. V majhno kozico ali skodelico s pokrovom prelijte 2 žlici (z vrhom) suhega zelišča z 0,5 l vrele vode. Pustite stati eno uro, nato precedite in pijte. Če muči kašelj ali glavobol, jemljite poparek po eno žlico trikrat na dan. To sredstvo pomaga tudi pri odpravljanju zaprtja, skorbuta in anemije.

Tinktura

Za obnovitev moči po daljši bolezni lahko vzamete tinkturo na vodki. V steklenico iz temnega stekla nalijte 200 ml kakovostne vodke in dodajte 2 žlici sveže zeleni verbeynika. Dobro zaprite in postavite v omaro, stran od sončnih žarkov. Občasno lahko steklenico vzamete in pretresete. Po enem tednu jo vzemite iz omare, precedite in pijte štirikrat na dan, vsakič 15–20 kapljic.

S to tinkturo je koristno izpirati umazane rane ali odrgnine.

Prevretek

Za pripravo prevretka iz verbeynika je treba suh verbeynik preliti z vrelo vodo. Na 40 g zdravilne surovine vzemite 400 ml tekočine. Postavite na vodno kopel za pol ure. Odstavite, ohladite na sobno temperaturo in precedite. Pijte 100 ml pred zajtrkom in večerjo. Pomaga krepiti imunski sistem, pomiriti kašelj in odpraviti glavobol.

S toplim prevretkom lahko delate obkladke, če vas bolijo sklepi ali udarjena roka ali noga. Naložite ga za 3 ure na boleče mesto in ogrejte s šalom ali volnenim robcem.

Uporaba v kozmetologiji

Ker ima pijavčnica antiseptične in celilne lastnosti, lahko z njo odpravljate različna vnetja kože. S pripravki na osnovi te koristne rastline lahko tudi navlažite kožo in ji povrnete bolj zdrav in privlačen videz. Koristni so tudi za lase, saj jih lahko z njimi okrepite in preprečite izpadanje. Pripravki iz pijavčnice spodbujajo rast las, če jih uporabljate redno, pa lahko dosežete, da postanejo kodri lepi in sijoči. V te namene najpogosteje uporabljajo prevretek ali poparek. V običajni balzam za lase lahko dodate 2–3 kapljice soka, stisnjenega iz zeli. Učinek bo opazen že po tretjem ali četrtem pranju las.

Obrazni tonik

Za pripravo tonika morate najprej narediti poparek: 2/3 žlice zdrobljene suhe zeli pijavčnice prelijte z 200 ml vroče vode. Pustite stati, dokler se ne ohladi na sobno temperaturo. Precedite poparek in si z njim zvečer pred spanjem obrišite obraz. Pomaga pri gnojničnem vnetju, izpuščajih in draženju.

Zdravilne kocke

Sok, stisnjen iz zelenja verbeynika, razredčite z vodo: na en del soka vzemite 5 delov prekuhane vode. Premešajte, nalijte v modelčke za led in postavite v zamrzovalnik. Uporabljajte za drgnjenje obraza po potrebi. Koža se bo napolnila z vitamini, polt se bo izboljšala.

Pripravek za izpiranje las

Pripravite prevretek iz pozlatice: v kozico nalijte 1/2 litra vrele vode in dodajte 2 žlici zelišča – suhega ali sveže nabranega. Postavite na vodno kopel za pol ure, odstranite in počakajte, da se ohladi na sobno temperaturo. Precedite in dobljeni prevretek razredčite z vodo v razmerju 1:1. Umijte lase s šamponom, ga sperite in lase splaknite z zdravilnim poparkom iz pozlatice.

Kontraindikacije za uporabo

Kot vsaka zdravilna rastlina ima tudi navadna tavžentroža nekaj omejitev. Ne smejo je uporabljati ljudje, ki trpijo za krčnimi žilami, trombozo, pa tudi tisti s povečanim strjevanjem krvi. Bolnikom s povišanim krvnim tlakom in žilno sklerozo so pripravki na njeni osnovi prepovedani.

Poleg tega je povsem možna individualna nestrpnost do rastline.

Preden začnete zdravljenje z zdravilnimi pripravki iz navadne tavžentrože, se morate o tem pogovoriti s svojim zdravnikom in pridobiti njegova ustrezna priporočila.

Fotografija ptičjega kurjega čevlja