Anabazis: zdravilne lastnosti in kontraindikacije

Anabazis (ježovnik) je rastlina iz družine metlikovk. Rastline imajo videz polgrmička ali trave s slabo razvitimi listi. V medicini se je uveljavil brezlistni anabazis. Odlikuje se po svojih antiseptičnih lastnostih in sposobnosti zmanjševanja odvisnosti od nikotina. Vendar je ta rastlina zelo strupena, zato jo lahko jemljete na lastno odgovornost po posvetu z zdravnikom.

Kemična sestava

Vsak del rastline vsebuje alkaloide. Največ so jih odkrili v enoletnih zelenih poganjkih rastline. V cvetovih in plodovih rastline jih je manj, v koreninah pa le še sledi. Zato se v medicinske namene uporabljajo nadzemni deli rastline. Rastlina vsebuje naslednje alkaloide:

• anabazin;
• afilin;
• affillidin;
• oksiafillin;
• oksiafillidin.

Glavni alkaloid je anabazin. Predstavlja približno 55–60 % vseh snovi. Je brezbarvna tekočina, ki se zlahka raztaplja v vodi. Pri interakciji z organskimi topili tvori organske in mineralne kisline. Pri oksidaciji anabazina nastane nikotinska kislina. Ta je po vseh parametrih, vključno s sestavo in delovanjem na organizem, podobna nikotinu. Vendar pa ta alkaloid dela rastlino strupeno.

Poleg alkaloidov anabazis vsebuje beljakovine, maščobe, vlaknine in škrob. V njem so odkrili tudi pektinske snovi, pepel, natrij, kalij in nekatere druge redke snovi.

Kako izgleda in kje raste

Rastlina je videti kot majhen kroglast polgrmiček, visok največ 70–80 cm, njegov premer pa lahko doseže 140 cm. Odlikuje se po močnem koreninskem sistemu, dolžina glavne korenine lahko doseže do 20 m, kar mu omogoča črpanje vlage iz podtalnice. Rastlina ima številna stebla, ki se začnejo vejiti pri dnu. Spodnji del stebel je olesenel. Iz njih rastejo mladi zeleni poganjki valjaste oblike in zelene barve. Listi anabazisa so slabo razviti, skoraj jih ni videti.

Cvetovi anabazisa so majhni, tvorijo gosta klasasta socvetja. V zgornjem delu rastline so plodovi. So rdeče-oranžne barve in okrogle oblike, sploščeni s strani.

Anabasis se razmnožuje s semeni, obdobje cvetenja pade na konec poletja in začetek jeseni. Cvetovi dozorijo sredi jeseni. Običajno umetno posajena anabasis ne začne cveteti v prvem letu rasti.

Ta vrsta je široko razširjena po ravnicah Kazahstana, v vzhodni Aziji in v Azerbajdžanu. Pojavlja se tudi v jugovzhodnih regijah Rusije. Anabasis najraje raste na ravnicah in predgorjih, najpogosteje na glineni zemlji. Najdemo ga tudi na pobočjih gorskih vrhov, na nadmorski višini do 350–400 m. Posamezne grme lahko najdemo v plevelnih goščavah, večje skupine pa v dolinah rek in jezer. V Srednji Aziji rastlino umetno gojijo v industrijskem merilu.

Anabasis je prilagojen rasti v puščavskem območju pri močni vročini. Dobro uspeva pri temperaturah do 45 stopinj in v primeru odsotnosti padavin več mesecev. Vse je v močnem koreninskem sistemu, ki omogoča varčno porabo vlage in doseganje globokih podtalnih voda. Poleti je anabasis v puščavi zelo enostavno najti – je ena redkih rastlin, ki ostane zelena.

Vrste

Obstaja več glavnih sort te rastline. Vse v glavnem rastejo v Srednji Aziji, vendar so se nekatere vrste prilagodile življenju v nekaterih regijah Sibirije.

1. Anabasis slaniščni. To je majhna rastlina s stebli. V višino redko preseže 25–30 cm. Veje so olesenele, vsako leto se na njih pojavijo enoletni poganjki, ki odmrejo konec jeseni. Spodnji listi so dobro razviti, vendar njihova velikost ne presega 5 mm. Srednji so razviti nekoliko slabše, zgornji so slabo razviti. Cvetovi tega anabazisa so majhni, zbrani v klasasta socvetja. V zgornjem delu rastline rastejo plodovi, ki so okrogle, nekoliko podolgovate oblike. Vsebujejo veliko tekočine živo rdeče barve. Večinoma je ta vrsta razširjena v Srednji Aziji, vendar jo lahko najdemo na Kavkazu, v zahodnem delu Rusije in v zahodni Sibiriji.
2. Anabasis sirdarjanski. Večletna rastlina z dolgo korenino, iz katere rastejo vejnati poganjki dolžine do 30 cm. Listi so okrogli, podolgovati, v dolžino ne presegajo 5 mm. Cvetovi so v pazduhah listov. Plodovi so odsotni. Pojavlja se samo na ozemlju Srednje Azije.
3. Anabasis kratkolistni. Polgrm, ne več kot 15 cm v višino. Poganjki so vejnati, gosti, valjaste oblike. Sama rastlina je gola. Maloštevilni listi so podolgovati, rahlo izbočeni na spodnji strani, mesnati. Njihova dolžina ne presega 5 mm. Cvetovi so v pazduhah listov. Plodovi rastline so jajčaste oblike, suhi.
4. Kredni anabazis. Majhna rastlina, ki ne presega 15 cm v višino. Ima številna stebla, ki so nameščena zelo gosto ena ob drugi. Njihov premer ne presega 3 mm. Listi so jajčaste oblike, v njihovih pazduhah so cvetovi. Plod je lahko vijoličen ali oranžen in ima jajčasto obliko. Ta vrsta je razširjena na območju Evrope, Srednje Azije in celo Sibirije. Prav tako se pojavlja na jugu Rusije. V nekaterih regijah je rastlina vpisana v Rdečo knjigo.

Nabiranje in shranjevanje

Surovino je treba nabrati v obdobju, ko vsebuje najvišjo koncentracijo anabazisa in drugih sestavin. Običajno to obdobje pade na poletje. Zdravilno surovino je treba nabrati v sončnem vremenu, daleč od cest in tovarn. Pred nabiranjem je priporočljivo zaščititi roke z rokavicami, saj lahko vsebovane snovi povzročijo zastrupitev tudi skozi kožo. Z ostrim orodjem je treba odrezati vrh rastline v dolžini do 25 cm. Da ne bi prišlo do uničenja vrste, je pomembno upoštevati določena pravila:

1. Ne obrezujte grmov v celoti. Pustite vsaj 1/3 poganjkov.
2. Vsake 3–4 leta naredite premor. To bo rastlini omogočilo obnovo.

Najprej je treba vse odrezane poganjke zložiti v kup. Lahko jih pustite kar na polju. Nato pripravite rastlino pred končnim sušenjem – narežite jo na majhne kose, dolge največ 3 cm in debele največ 4–5 mm. To lahko storite s silosnim rezalnikom. Anabazis je treba sušiti v dobro prezračevanem prostoru. Poleti je odlična možnost podstrešje. Ob lepem vremenu lahko surovino razporedite na prostem, v senci drevesa. Izbrati je treba tak kraj, da nanj ne padajo neposredni sončni žarki. Za sušenje surovine lahko uporabite tudi posebne sušilne naprave.

Suha surovina je primerna za uporabo kot zdravilo največ 2 leti. Pomembno je tudi upoštevati vsa pravila shranjevanja strupenih rastlin. Priporočljivo je, da jo hranite ločeno od drugih rastlin in živil. Hranite jo lahko v platneni vrečki ali v steklenem kozarcu, vendar je priporočljivo označiti datum nabiranja, da natančno določite rok trajanja.

Nabiranje rastline v industrijskem obsegu
To rastlino so v velikem obsegu nabirali že v času ZSSR. Po vojni je povpraševanje po njej naraslo in potreba je dosegla 16 tisoč ton. Danes je povpraševanje po tej rastlini še vedno visoko.

Trenutno nabiranje poteka na več območjih v Kazahstanu. Že davno so bila opravljena posebna dela za odkrivanje nasadov anabazisa. Zdaj so znana, vendar ga gojijo tudi umetno. Na ravnicah se anabazis pojavlja kot posamezni grmi. Velike nasade so našli v rečnih dolinah, čeprav so tudi ti redki. Poleg tega niso primerni za industrijsko obdelavo, saj vsebujejo malo glavnega alkaloida – anabazina.

Sčasoma so odkrili, da se zaloge rastline postopoma zmanjšujejo, zato so uvedli pravila nabiranja. Eksperimentalno so ugotovili, da je za obnovo anabazisa potreben premor pri nabiranju surovin vsaka 3–4 leta. Trajanje premora je eno leto. Nekaterim območjem ta premor ne zadostuje in ga je treba podaljšati.

Na drugem mestu po nabiranju anabazisa je Turkmenistan, natančneje severni del države. Po nekaterih podatkih je bilo odkritih več kot 30 hektarov te rastline, vendar se je površina sčasoma zmanjšala. Vendar pa tukaj niso potekale industrijske priprave, kar je omogočilo ohranitev zalog za prihodnost.

Na ozemlju Azerbajdžana je bilo odkritih približno 3 hektara anabazisa. Iz njega prav tako niso izdelovali surovin zaradi nizke donosnosti zaradi prevoza.

V industrijskem obsegu rastlino pripravljajo s posebno opremo. Odrežejo zgornje dele poganjkov, da ne poškodujejo rastline. Pri spravilu z opremo pustijo majhen pas nedotaknjen. Odrezane poganjke zložijo v majhne kupe, po sušenju jih temeljito zdrobijo. Nato surovino presejajo, da ne bi spustili primesi. Presejanje prav tako omogoča odstranitev olesenelih poganjkov, ki niso primerni za uporabo.

Priprava rastline poteka poleti in jeseni, do nastopa zmrzali. Z enega grma lahko dobimo do 2,4 kg poganjkov. V najslabšem primeru 600–800 g. V Kazahstanu lahko z enega hektara naberemo približno 1000 kg poganjkov. V redkejših goščavah včasih ni mogoče nabrati niti 50 kg.

V celotnem obdobju cvetenja se v anabazisu spreminja količina anabazina. Na primer, poleti opazimo najvišjo koncentracijo, proti jeseni pa se njegova vsebnost zniža. Toda hkrati se poveča zelena masa, zato v katerem koli letnem času naberejo približno enako količino surovin.

Zdravilne lastnosti anabazisa

Anabazis se široko uporablja tako v tradicionalni kot v ljudski medicini. Sama rastlina ni sestavina zdravil, vendar se iz njenih alkaloidov (najpogosteje anabazina) sintetizirajo številne zdravilne snovi.

Glavna učinkovina je alkaloid anabazin. Deluje stimulativno na živčni sistem, vendar lahko v velikih količinah povzroči njegovo paralizo. Afilin, ki je v sestavi, se odlikuje po svojem anestetičnem učinku.

Iz sestavin rastline pripravijo pripravek, ki omogoča uspešen boj proti škodljivcem na vrtu. Ima lastnost strupa in se uporablja za škropljenje nasadov z namenom razkuževanja.

V ljudski medicini ga uporabljajo zunaj. Uživanje notranje je lahko nevarno. Z zdravili na osnovi anabazisa zdravijo rane pri nekaterih boleznih. Rastlina ima protiklopni, protimikrobni in baktericidni učinek. Vse je v njeni sposobnosti, da prodre v kožo. Lahko doseže celo tiste zajedavce, ki so se naselili globoko v koži, in druga zdravila nanje ne morejo vplivati. Toda tudi pri zunanji uporabi je treba s to rastlino ravnati previdno.

Poleg tega lahko anabazis odpravlja simptome, ki jih povzroča okužba s klopi. V njegovo sestavo spadajo antioksidanti in protiglivične komponente. Vendar to ni čudežno sredstvo in lahko deluje le kot dodatek k glavni terapiji, ne pa je popolnoma nadomesti.

Anabazis je lahko tudi pomočnik ljudem, ki opuščajo kajenje. Iz te rastline sintetizirajo anabazin hidroklorid, ki se prodaja v obliki tablet ali žvečilnega gumija. Sposoben je zmanjšati željo po kajenju ter olajšati stanje po opustitvi te škodljive navade.

Anabazis v ljudski medicini

Zaradi visoke strupenosti rastline je njena uporaba v ljudski medicini močno omejena. Pri zdravstvenih težavah uporabljajo le tinkturo ali prevretek. Prav tako iz nje izdelujejo prašek za rane, vendar ga ni mogoče izdelati sami. Poleg tega ga uporabljajo za boj proti škodljivcem na vrtovih.

Raztopina proti škodljivcem

Potrebovali boste 800 g poganjkov, nabranih pred začetkom cvetenja, 41 l vode in 50 g mila. Poganjki anabazisa morajo biti sveži. Nekoliko jih posušite, zdrobite, nato prelijte z vodo in pustite stati 24 ur, občasno mešajte. Nato dodajte še 10 l vode in naribajte milo. Temeljito premešajte, nato je sredstvo pripravljeno za uporabo. Z njim lahko obdelujete zelenjadnice. To sredstvo odlično deluje proti listojedim gosenicam, različnim bolšicam in nekaterim cvetličnim hroščem.

Odvar proti demodikozi

Za pripravo zdravila boste potrebovali liste anabazisa. Pri nabiranju upoštevajte, da je poleti koncentracija anabazina v njih najvišja. Jeseni se nekoliko zniža, vendar še vedno ostaja v nevarnih količinah. Za pripravo prevretka prelijte liste anabazisa s toplo vodo, zavrite in pustite na štedilniku 10–15 minut. Prizadeto kožo obrišite največ 3-krat na dan. Priporočljivo je, da sredstva ne držite več kot 2 uri, nato kožo temeljito sperite. Prevretek lahko uporabite tudi za umivanje, v tem primeru lahko zdravljenje traja do popolnega okrevanja.

Alkoholna tinktura za kožo

Alkoholna tinktura je pri demodikozi vsaj tako učinkovita kot prevretek. V nasprotju s tinkturami iz drugih zelišč se pripravi v samo 4–6 dneh. Vendar vodka ni primerna za pripravo, potrebujete 70-odstotno raztopino alkohola. Zmeljite anabazis in ga zmešajte z alkoholom v razmerju 1:2. Nato temeljito premešajte, zaprite s pokrovom in postavite na temno mesto. Po 5 dneh vzemite tinkturo in jo precedite. Ne shranjujte je v isti posodi, v kateri se je namakala, zato si poiščite novo posodo, označite posodo s tinkturo in jo hranite na mestu, nedosegljivem otrokom. Jemanje tinkture peroralno je strogo prepovedano.

Tinkturo nanašajte na obraz z vatirano palčko največ dvakrat na dan. Izboljšave so lahko vidne že po enem do dveh tednih. Pomembno je tudi, da tinkturo nanašate v majhnih količinah, da se izognete opeklinam zaradi alkohola, in jo po 60 minutah sperite z obraza.

Odvar proti zajedavcem

Potrebovali boste 800 g posušene zeli in 5 l vode. Zelišče prelijte s 5 l vode, nato pustite na temnem mestu, da se namaka, pokrito s pokrovom. Naslednji dan zavrite in kuhajte 30 minut. Nato precedite in ohladite. S prevretkom poškropite rastline proti pajkovim pršicam, jabolčnemu zavijaču ali rilčkarjem.

Prašek proti pršicam

Pripravlja se iz stebel posušenega anabazisa. Za pripravo zdravila morate surovino zmleti v prah in ga v majhnih količinah nanašati na poškodovana področja kože. Prašek tudi ublaži simptome demodikoze. Vendar je to zelo nevarno, saj se anabazin lahko absorbira skozi kri, zato se pred uporabo takšnega sredstva bolje posvetujte z zdravnikom, da določi odmerek.

Vrste zdravilnih pripravkov

V nasprotju z drugimi strupenimi zdravilnimi rastlinami je uporaba anabazisa omejena. Iz šmarnice (Convallaria) na primer celo pripravljajo čaj. Težava je v tem, da je anabazin, ki ga vsebuje ta rastlina, izjemno strupen; smrtonosni odmerek sta 2 ali 3 kapljice. Zato se peroralno uporabljajo samo sintetizirane snovi iz tega elementa. Tudi poparek iz anabazisa se ne pripravlja zaradi nizke učinkovitosti pri zunanji uporabi. V tem pogledu je tinktura učinkovitejša.

Tinktura

Tinktura se pripravi z alkoholom. Dovoljena je samo zunanja uporaba. Za pripravo tinkture lahko uporabite katerikoli del rastline, vendar je bolje uporabiti liste ali cvetove. Najprej surovino temeljito zmeljite, nato jo prelijte z močnim alkoholom in postavite na 5–7 dni na temno mesto. Priporočljivo je, da zdravilo namakate v steklenem kozarcu. Nato ga precedite skozi gosto tkanino, lahko uporabite večkrat prepognjeno gazo (po tem jo je priporočljivo zavreči).

Tinkturo uporabljajte v majhnih količinah, učinkovito se spopada z demodikozo, ki jo povzročajo pršice. Obolela mesta lahko obrišete zjutraj in zvečer v majhnih količinah.

Prevretek

V Srednji Aziji so uporabljali prevretek iz korenin anabazisa za zdravljenje tuberkuloze. Korenine vsebujejo namreč minimalno količino alkaloidov. Najprej jih je treba očistiti zemlje, zdrobiti in preliti z vrelo vodo, nato postaviti na ogenj in kuhati še 30 minut. Vendar so to sredstvo uporabljali zelo dolgo nazaj in ni omemb o sodobni uporabi tega zdravila za zdravljenje tuberkuloze.

Kontraindikacije za uporabo

Zaradi visoke strupenosti ima rastlina vrsto kontraindikacij. Anabazin je zelo močan strup za organizem. Lahko povzroči zastrupitev že ob stiku s kožo, zato je treba tudi pri zunanji uporabi upoštevati odmerjanje. Smrtni odmerek za človeka so 3 kapljice čistega anabazina. Simptomi blage zastrupitve so običajni: slabost, bruhanje, povečano slinjenje, pospešeno dihanje in pospešen srčni utrip. V primeru hude zastrupitve se lahko pojavijo krči, hladen pot, dihalna odpoved in blodnje. Pomembno je pravočasno nuditi pomoč. Priporočljivo je takoj opraviti izpiranje želodca. Prav tako je priporočljivo imeti pri roki sredstva za bruhanje in jih v primeru zastrupitve nemudoma uporabiti. Po tem je treba vzeti aktivno oglje. Poleg tega bo potrebnih nekaj dodatnih zdravstvenih postopkov, med katerimi so različni klistirji (solni, odvajalni in čistilni).

Prav tako ga je prepovedano jemati v kakršni koli obliki nosečnicam, doječim materam, pri povišanem krvnem tlaku, slabem strjevanju krvi in aterosklerozi.

Anabazis je odlično sredstvo proti nekaterim kožnim boleznim in vrtnim škodljivcem. Vendar ne smemo pozabiti na visoko nevarnost rastline. Gre za primer, ko je samozdravljenje lahko smrtno nevarno.

Fotografija anabazisa