Inčuni: kakšna riba, koristne lastnosti, recepti za pripravo

V zadnjem času se gastronomska kultura držav SND sistematično bogati s čezmorskimi specialitetami. Pri čemer nekatere od njih takoj postanejo običajen del prehrane naših sodržavljanov. Prav tako, hitro in samozavestno, so se na naši mizi pojavili inčuni – majhni, a zelo koristni prebivalci morij in oceanov. Te majhne ribice so že zdavnaj postale sestavni del svetovne kuhinje. V različnih državah iz njih pripravljajo najokusnejše jedi. V Indiji in na Kitajskem so inčuni že dolgo posebnost nacionalne kuhinje. Tudi prebivalci Karibskega bazena radi uživajo posušene ali na zraku sušene morske sadeže. V Evropi ta okusna ribica zaseda častno mesto v menijih najboljših restavracij.

Mimogrede, iz te na videz skromne ribice lahko pripravimo obilo koristnih jedi s prefinjenim okusom. A preden se seznanimo z najboljšimi recepti priznanih kuharjev, je najprej vredno spoznati posebnosti in koristne lastnosti inčunov.

Inčun: kakšna riba, kako izgleda in kje živi

Inčuni spadajo v istoimensko družino, vendar so predstavniki reda sledevk. Ti morski prebivalci imajo precej skromen videz: dolgo, vitko telesce ne presega 20 cm v dolžino. Prekriva ga velika luska sivkastega odtenka z modrim odsevom, ki se zelo zlahka odlepi ob dotiku. Majhni zobje so nameščeni v eni vrsti na obeh čeljustih.

Značilna posebnost inčunov je navpična lega glave. Če ribico pogledamo od strani, se zdi, da posebej 'pozira', tako popolna je slika v profilu. Kljub skromni velikosti telesa ima ta majhna ribica ogromna usta, katerih linija sega daleč preko meja namestitve oči. Prav po tem ključnem znaku lahko inčune zlahka ločimo od drugih majhnih rib. Druga značilnost je elipsoidna oblika ikric. Mimogrede, inčuni se aktivno razmnožujejo od maja do začetka jeseni, pri čemer izležejo do 25 tisoč ikric naenkrat, kar ni malo za tako majhno ribico. Res je, da je prav plodnost teh ribic privlačna za morske plenilce.

Prehrana

Prehrana inčunov sestoji iz drobnega planktona, ki ga ulovijo z odprtimi usti med premikanjem. Hrana, ki pride v usta, se v škrgah prefiltrira.

Habitat

Inčuni niso posebej zahtevni glede življenjskih pogojev; udobno se počutijo v obalnih območjih Sredozemskega morja in v Severnem Atlantiku. Ta vrsta rib se pojavlja skoraj v vseh vodnih bazenih na planetu, nekatere podvrste pa živijo celo v sladkih rekah.

Inčuni imajo raje jataški način življenja, saj se v veliki skupini počutijo bolj samozavestne. Posamezni osebki hitro postanejo plen velikih rib, delfinov, glavonožcev. Tudi galebi in druge ptice se radi posladkajo z okusnimi ribicami.

Pomembno: Inčuni niso med morskimi dolgoživci: njihova življenjska doba je le 3–4 leta.

Vrste

Morda se komu ime te majhne ribice zdi eksotično. V tem primeru jo lahko preprosto imenujemo hamsa, saj sta obe vrsti rib sorodstveno povezani s sledom. Prav od svojega bližnjega sorodnika so inčuni in hamsa prevzeli prožnost, mesnatost in srebrno obarvanost. Skupno je znanih več kot 15 vrst inčunov, v obalnih zmernih vodah pa so se najbolj razširile le naslednje osem:

1. Kalifornijski. Pojavlja se v vzhodnem delu Tihega oceana. Ta podvrsta se odlikuje po večji velikosti in ljubezni do morskih globin. Pogosto živi na globinah nad 300 m.
2. Avstralski. Živi ob južnih obalah Nove Zelandije in Avstralije.
3. Japonski. Široko razširjen v vodah Japonskega in Rumena morja. Njegov ribolov poteka na Sahalinu ob južnih obalah Ohotskega morja.
4. Srebrni. Živi pretežno ob vzhodni obali ZDA.
5. Kapski. Večinoma živi v toplih atlantskih vodah ob obalah Južne Afrike.
6. Perujski. Najbolj številčna vrsta gospodarskih rib na našem planetu. Njegov priljubljen življenjski prostor je obalno območje okoli Peruja in severnega Čila.
7. Argentinski. Živi v zahodnem delu Atlantika. Ta vrsta rib je glavni prehranski vir za osliča in skuše.
8. Evropski (hamsa). Najbolj razširjen na naši polobli. Ta vrsta množično naseljuje vode Črnega, Azovskega in Sredozemskega morja, v toplem obdobju leta pa jo pogosto srečamo celo ob obalah Norveške.

V Rusiji se z ribolovom inčunov ukvarjajo v Azovskem, Črnem in Baltskem morju.

Inčuni veljajo za eno najbolj dragocenih vrst gospodarskih rib, saj maščobnost njihovega mesa znaša skoraj 30%. Rekorder po maščobnosti je azovska podvrsta. Prav ta je cenjena bolj od drugih že od antičnih časov.

Zanimivo dejstvo! Inčuni se ne uporabljajo povsod v gastronomske namene. Tako perujsko vrsto predelajo v moko za krmo živine, japonsko pa uporabljajo kot vabo za lov tune.

V čem se inčuni razlikujejo od papalin

Le pravi poznavalec komercialnih rib lahko po zunanjih znakih loči papalino od inčuna, tako podobna sta si ta dva predstavnika morskih globin. Toda njun okus se močno razlikuje. Zato je pri izbiri ribjih izdelkov zelo pomembno, da ne naredite napake, ki bi lahko pokvarila že pripravljeno jed.

Da se taka neprijetna situacija ne zgodi, si morate zapomniti značilnosti, po katerih boste lahko brez težav ločili inčuna od papaline:

1. Pri papalini ali tulki, kot to ribico imenujejo prebivalci črnomorske obale, spodnja čeljust štrli naprej. Inčun tega znaka nima. Zato je zgradba njegove glave enaka kot pri morskem psu, zlasti glede na velikost ust.
2. Papalina živi v sladkastih in rahlo slanih vodah. Inčun je avtohton prebivalec morij in oceanov. Le redko zaide v reke.
3. Papalina je dobila ime po luskah, ki spominjajo na kobilico. Telo inčuna je prekrito z velikimi gladkimi luskami.
4. Dve ribici se razlikujeta tudi po naboru okusov, saj imata različno sestavo maščob in odstotek maščobe. V tem pogledu vodijo inčuni. Da bi ohranili edinstven okus, jih solijo v olju brez dodajanja začimb, papalino pa pripravljajo v paradižnikovi omaki z začimbami.

Sestava in kalorična vrednost

Meso inčunov je bogato z beljakovinami. Zato lahko po hranilnih vrednostih konkurira mesu živali. Ogljikovi hidrati pa v ribah popolnoma manjkajo, zaradi česar so dragocen izdelek za dietno prehrano. Sveže meso inčunov vsebuje popoln nabor elementov, pomembnih za človeka:

1. Vitamin A ali retinol je nujen gradbeni material za kostni sistem. Ta v maščobi topna sestavina upočasnjuje procese staranja in pozitivno vpliva na spolno področje.
2. Kompleks vitaminov skupine B je v mesu inčuna zastopan skoraj v celoti. Te snovi uravnavajo proces tvorbe krvi, aktivirajo možgansko dejavnost, pozitivno vplivajo na stanje živčnega in imunskega sistema.
3. Vitamin E (tokoferol). Ta močan antioksidant čisti telo strupenih snovi, spodbuja absorpcijo retinola ter stimulira proizvodnjo spolnih hormonov pri predstavnikih obeh spolov.
4. Vitamin K preprečuje nastajanje krvnih strdkov z uravnavanjem strjevanja krvi.
5. Vitamin D zagotavlja moč mišic in sklepov. Nujen je otrokom za polno rast in razvoj kostnega okostja.
6. Polinenasičene maščobne kisline omega so izjemno pomembne za normalno delovanje imunskega sistema.
7. Aminokisline, vključno z esencialnimi, zagotavljajo normalno delovanje prebavil in živčnega sistema.
8. Minerali. V fileju inčuna so v ogromnih količinah prisotni makro- in mikroelementi. Med življenjsko pomembnimi snovmi, ki jih vsebuje meso te majhne ribe, so jod, magnezij, fosfor, selen, železo, cink in še več kot ducat koristnih mineralov.

Nedvomno je tako edinstvena sestava zelo dragocena za zdravje ljudi. Zato dietetiki močno priporočajo, da v prehrano bolnih ljudi in tistih, ki se ne pritožujejo nad zdravjem, vključite jedi iz te ribe. Glede na to, da je kalorična vrednost tega dragocenega morskega sadeža 135 enot, lahko te jedi brez skrbi vključite v dieto ljudi, ki hujšajo.

Opomba: čeprav se kazalnik energijske gostote proizvoda šteje za relativno visokega, skoraj polovica (55 kcal) odpade na energijske stroške, ki jih živalske maščobe dajejo telesu.

Koristi inčuna

Splošne koristi

Kot je razvidno iz opisa sestave, inčuni niso le hranljivi, ampak tudi izjemno koristni za zdravje. Zato bo tudi občasna pojavitev te ribice v jedilniku ugodno vplivala na počutje ljudi vseh starosti. Še posebej koristna je ribja poslastica za starejše ljudi in otroke, športnike in diabetike. Tisti, ki okrevajo po hudi bolezni ali operaciji, morajo v svoj jedilnik nujno vključiti jedi iz inčunov.

Prisotnost tako hranljivega ribjega proizvoda v prehrani bo postala zanesljiv vir vitaminov in mineralnih dodatkov. Korist mesa inčuna za organizem je neprecenljiva, saj njegova edinstvena formula sestave sproži cel niz koristnih učinkov:

• čisti odpadke in toksine;
• izboljšuje delovanje srca;
• zmanjšuje koncentracijo »škodljivega« holesterola v krvi;
• pomaga zmanjšati telesno težo brez izčrpavajočih diet;
• zagotavlja trdnost kostnega aparata in zob;
• povečuje zaščitne lastnosti imunosti;
• preprečuje bolezni oči;
• uravnava lipidno presnovo;
• povečuje potenco;
• ima izrazite protivnetne lastnosti;
• pozitivno vpliva na delovanje endokrinega in živčnega sistema;
• spodbuja normalno prebavo;
• aktivira celični metabolizem, kar spodbuja regeneracijo tkiv;
• povečuje umske sposobnosti, kar je zelo pomembno za razvoj otrok.

Znanstveniki menijo, da lahko racionalna uporaba inčunov postane zanesljiv preventivni ukrep proti raku.

Z eno besedo, majhni inčuni lahko vsakemu človeku prinesejo ogromno koristi, če so pravilno pripravljeni. Dejstvo je, da teh ribic ne bi smeli soliti, saj jih priljubljena začimba prikrajša za večino koristnih sestavin.

Toda glavna koristna lastnost te drobne ribice je visoka hranljivost in hitra absorpcija v telesu. Jedi iz inčunov ne povzročajo občutka teže, skoraj vse snovi iz sestave pa se hitro absorbirajo v črevesju.

Zdaj se je treba posebej ustaviti pri tem, kakšno korist lahko inčuni prinesejo ljudem različnih starosti in spolov.

Za ženske

Prehrana, ki vključuje jedi iz inčunov, bo ženskemu telesu prinesla neprecenljivo korist. Prvič, vsebnost večkrat nenasičenih maščobnih kislin in kompleksa vitaminov bo zagotovila normalno proizvodnjo spolnih hormonov, kar je še posebej koristno v obdobju menopavze. Mladim dekletom je ta majhna ribica koristna, ker lahko z njeno pomočjo uravnajo menstrualni ciklus in zmanjšajo boleče občutke v tem obdobju.

Ne gre pozabiti na prisotnost selena in drugih sestavin, ki ščitijo kožo pred negativnimi vplivi sonca in okolja. Uživanje inčunov bo preprečilo pojav prezgodnjih gub in pripomoglo k dolgoletnemu ohranjanju zunanje privlačnosti. K temu je treba dodati še, da visoka vsebnost joda v ribjem mesu preprečuje razvoj bolezni ščitnice, ki so pogostejše pri pripadnicah nežnejšega spola.

Za moške

Znanstveniki so ugotovili, da stogramski obrok inčunov vsebuje 36 µg selena – elementa, od katerega sta odvisna ne le stanje srčno-žilnega sistema, ampak tudi zdravje reproduktivnega aparata. Stalna prisotnost tega minerala v hrani bo pripomogla k preprečevanju razvoja raka prostate. Poleg tega ribje fileje, bogato z beljakovinami, potrebujejo športniki za povečanje mišične mase. V inčunih so sestavine, ki bodo izboljšale potenco, kar je prav tako zelo pomembno za predstavnike močnejšega spola. Če jedi iz te ribe vključite v jedilnik vsaj dvakrat na teden, bo to pozitivno vplivalo na delovno sposobnost in čustveno stanje.

Med nosečnostjo

Čeprav se sliši paradoksalno, pri strogih prehranskih omejitvah nosečnic zdravniki dovoljujejo uživanje inčunov. Tako prijazno ravnanje zdravnikov do majhnih morskih bitij pojasnjujejo s tem, da zaradi kratke življenjske dobe preprosto ne uspejo nabrati težkih kovin, zlasti živega srebra. Seveda bi morale bodoče mamice ribe uživati kuhane ali pečene, pri tem pa paziti na zmernost. Na primer, za ohranjanje zdravja ženske in njenega otroka je dovolj, da jedi iz inčunov v jedilnik vključite dvakrat na teden.

Med dojenjem

Doječe mamice, ki se bojijo, da bi škodile otroku, zelo skrbno pazijo na svojo prehrano. Navsezadnje mora dojenček z mlekom dobiti le vse, kar je koristno za njegovo rast in razvoj. V tem pomembnem obdobju rastoče telo potrebuje kakovosten 'gradbeni material', ki ga vsebujejo ribji izdelki. Če iz inčunov pripravljate jedi na pari, bo tak jedilnik koristen tako za mamo kot za otroka. Vendar rib v prekajeni ali soljeni obliki vseeno ne bi smeli jesti, prav tako pa jih ne bi smeli uživati preveč. Ker imajo inčuni povečano vsebnost maščob, lahko to pri dojenčku povzroči zaprtje. Po drugi strani pa bo prisotnost vitaminskih in mineralnih dodatkov v ribji specialiteti le pripomogla k harmoničnemu razvoju malčka.

Za otroke

Za odraščajočo generacijo inčuni niso le koristni, ampak nujno potrebni. Edinstvena formula njihove sestave bo zagotovila pravilen razvoj kostnega sistema in umskih sposobnosti, zmanjšala tveganja zaradi slabega okolja in okrepila imunsko moč. Ni naključje, da ravno inčune v različnih oblikah dajejo otrokom v predšolskih in šolskih izobraževalnih ustanovah. To dejstvo še enkrat dokazuje, da je majhna morska ribica popolnoma varna za otroško zdravje. Lahko jo dajemo celo majhnim otrokom zgodnje starosti kot dopolnilno hrano. Inčuni so še posebej koristni za otroke s pomanjkanjem telesne teže. Optimalna norma za otroško prehrano je 200 g ribjega izdelka, kar je približno enako desetim ribicam.

Pri hujšanju

Kljub visoki vsebnosti maščob in velikemu odstotku beljakovin inčuni pomagajo v boju proti debelosti. Bistvo je, da zaradi beljakovin že majhna porcija inčunov povzroči hitro nasičenost. Zato želja po preveč hrane preprosto izgine in nepotrebne kalorije ne pridejo v telo. Res pa je, da pri uživanju slanih, sušenih in prekajenih rib krepi žeja. Posledično oseba, ki hujša, zaužije veliko tekočine, ki napolni tkiva telesa. Rezultat takšne diete so otekline in povečanje telesne teže. Zato je treba pri vsem upoštevati mero; takrat bodo inčuni kot del prehrane postali močan dražljaj za samoobnovo telesa.

Ali so sušeni inčuni koristni

Sušena ribica je priljubljena poslastica ljubiteljev peneče pijače. Toda sušeni inčuni po prehranskih lastnostih povsem zaslužijo status samostojne jedi. Z njimi lahko pripravimo veliko hranljivih jedi: izdelek se odlično kombinira z zelenjavo, olivami in krutoni.

Sušena riba je pogosto del originalnih omak, z njo dopolnjujejo glavne jedi. Poleg tega po koristnih lastnostih tak izdelek ni slabši od svežega mesa inčunov. V njem so popolnoma ohranjeni minerali, vitamini in omega kisline. Res pa je, da je okus dobrote neposredno odvisen od velikosti ribice: čim manjša je, tem okusnejši je prigrizek. Nekateri gurmani primerjajo sušene inčune s sončničnimi semeni, ki jih neopazno pojedo v velikih količinah. Toda tak izdelek ne more nadomestiti polnopravne ribje jedi. Zato je bolje, da fileje inčunov pripravimo v pečici, jih ocvremo ali dušimo.

Škodljivost in kontraindikacije

Edina kontraindikacija za uživanje inčunov je lahko individualna nestrpnost. V drugih primerih je ta ribji izdelek popolnoma varen, če ustreza standardom kakovosti ter se pravilno shranjuje in uživa v razumnih količinah.

Da bi izključili tveganje neželenih posledic, se je treba držati naslednjih pravil:

1. Ne zlorabljajte slanih in sušenih inčunov, zlasti v kombinaciji s pivom, če ga pijete v neomejenih količinah. Takšna kombinacija lahko povzroči otekline in alergijske reakcije.
2. Prav tako nevarnost predstavljajo paraziti, ki se pogosto naselijo v telesu majhnih ribic. Pred okužbo lahko zaščiti pravilna kulinarična obdelava ali zamrzovanje.
3. Slani inčuni lahko škodujejo zdravju. Zato jih je treba pred uživanjem namakati pol ure, da se odstrani odvečni natrij.
4. Domoična kislina predstavlja potencialno grožnjo – močan nevrotoksin, ki povzroča hude oblike zastrupitve. Ta snov se kopiči predvsem v ribjem črevesju. Zato inčunov nikakor ne smemo jesti celih.

Kaj lahko pripravimo iz inčunov: recepti

Iz filejev inčunov lahko pripravimo skoraj vse jedi: ocvremo in skuhamo, dušimo in naredimo pašteto, dimimo in uporabimo za nadev pite. Čeprav ta ribji izdelek pri nas ni tako priljubljen, je v evropski kuhinji zelo cenjen. Na primer, Angleži so izumili svojo znamenito worcestershire omako prav zaradi teh majhnih ribic. Italijani in Španci obožujejo peko z ribjim nadevom, na Švedskem pa z inčuni pripravljajo enolončnico s ocvrtim krompirjem in čebulo.

K kulinarični raznolikosti so prispevali tudi Američani: iz hranljivih ribic pripravljajo kanapeje in sendviče. Mimogrede, prav Američani so ustvarili recept za solato »Cezar« z inčuni, ki je osvojila ves svet. Eno izvirnih različic omake za znamenito jed navajamo spodaj.

Preliv za solato «Cezar»

V tej svetovno znani jedi ima glavno vlogo omaka, ki je hkrati sestavina in preliv. To pomeni, da lahko kot glavno komponento uporabimo piščančji file, kozice, zelenjavo, katerikoli izdelek. Toda brez pravilno pripravljene omake ne bomo dobili polnovredne jedi. Za izvrstno omako s pikantnim okusom so primernejši inčuni, konzervirani v olju.

Poleg tega boste potrebovali še:

• jajci – 2;
• česen – 1 strok;
• gorčica – 3 čajne žličke;
• inčuni – 2–3 kosi;
• limona – 1 kos;
• olivno olje – 3 jedilne žlice;
• mleti poper.

Postopek priprave:

1. Trdo kuhana jajca dajte v hladilnik, da boste lažje ločili rumenjake od beljakov. Za omako potrebujete samo rumenjake.
2. Česen naribajte, ribo pretlačite z vilicami.
3. V skledo stisnite limonin sok, dodajte rumenjake, česen, gorčico. Vse dobro premešajte.
4. Zdaj v zmes vmešajte ribo, nazadnje dodajte poper in olivno olje.
5. Stepajte nastalo maso, dokler omaka ne postane gosta.
6. S to omako prelijte solato »Cezar« v kateri koli različici.

Paradižniki, polnjeni z inčuni

Čas priprave te izvirne jedi, ki lahko igra glavno vlogo na praznični mizi, je le 40 minut. Za izvrsten kulinarični mojstrski izdelek boste potrebovali naslednji nabor živil:

• konzerva inčunov v olju;
• limona – polovica;
• veliki paradižniki – 6 kosov;
• sladki papriki – 2 kosa;
• kapre in olive – po 50 g;
• olivno olje – 50 ml;
• sol in malo svežega peteršilja.

Postopek priprave po korakih:

1. Najprej v pečici specite paprike, nato jim odstranite kožo in jih narežite na majhne koščke.
2. Kapre je najbolje sesekljati. Na enak način drobno nasekljajte olive s peteršiljem.
3. Odprite konzervo inčunov in z vilicami zdrobite ribe.
4. Nato zmešajte vse sestavine, razen paradižnikov.
5. S paradižniki opraviti natančno delo – previdno odstraniti z ostrim nožem zgornji del vsakega ploda, nato pa s čajno žličko izvleči sredico s semeni.
6. Napolniti paradižnikove »posode« s prej pripravljenim nadevom, pokriti jih s pokrovčki, nato pa jih položiti na namazan pekač. Za 30 minut poslati bodočo dobrotno jed v pečico.

Jed peči pri temperaturi, ki ne presega 180 °C. Predjed lahko postrežete toplo ali hladno.

Pica Neapolitana

V Neaplju, ki velja za rojstni kraj te znamenite jedi, pico pečejo v peči na drva. Če takšne starodavne opreme nimate, lahko uporabite navadno pečico. Recept podaja eno različico nadeva, vendar lahko njegovo sestavo dopolnite s parmezanom ali mocarelo.

Seznam sestavin:

• testo za pico – približno 1 kg;
• olivno olje – po potrebi;
• paradižniki v lastnem soku – 300 g.

Za nadev morate vzeti:

• česen – 5–6 strokov;
• inčuni v olju – 30 g;
• bazilika – nekaj listkov;
• kapre – 40 g;
• oljke (kalamata) – 50 g.
• sušeni origano.

Takoj naj opozorimo, da celoten postopek ne bo vzel več kot pol ure. Kako pripraviti:

1. Najprej iz paradižnikov pripravite pasto. Za to je najbolje uporabiti mešalnik.
2. Zdaj vse testo razdelite na približno štiri enake dele.
3. Po površini mize potresite moko. Nato iz vsakega kosa testa oblikujte krog s premerom 20 cm. Robov ne smete pritiskati.
4. Odvečno moko odstranite z mize.
5. Naslednji korak – nadev. Vrh pripravkov premažite s paradižnikovo omako, nato položite baziliko, olive, inčune in nazadnje – kapre.
6. Po tej barviti masi potresite na tanke rezine narezan česen in origano.
7. Po tem postopku previdno poravnajte robove pice.
8. Pečica naj bo že segreta na 250–300 °C. Kulinarično mojstrovino postavite vanjo za približno 10 minut.
9. Če želite preveriti, ali je pica pečena, rahlo pritisnite na robove izdelka: če se testo vrne v prvotni položaj, je jed gotova.

Pred serviranjem pico poškropite z oljem.

Špageti na sicilijanski način

To je še eno kulinarično darilo italijanskih mojstrov visoke kuhinje. Jed je vsakodnevna, vendar bo domačim gurmanom zagotovo všeč zaradi nenavadno bogatega okusa in privlačnega videza. Poleg tega celoten kulinarični postopek ne bo trajal več kot četrt ure, kar je zelo dragoceno za zaposlene gospodinje.

Sestavine:

• paket špagetov – 450 g;
• česen – 3 stroki;
• olivno olje – 2 žlici;
• sveži inčuni – 100 g;
• peteršilj – šopek;
• parmezan (nastrgan) – 4 žlice;
• drobtine – 2/3 skodelice;
• ščepec mletega črnega popra.

Zaporedje priprave:

1. Vnaprej pristavite vodo za kuhanje špagetov. Rahlo jo posolite.
2. Medtem ko voda vre, se lotite priprave sestavin.
3. Olupite in drobno narežite česen.
4. Inčune očistite, odstranite plavuti in glavo.
5. V ponvi segrejte olje, vanj dajte česen in ribe. Dve minuti ob nenehnem mešanju kuhajte nastalo mešanico.
6. Nato dodajte drobtine in sesekljan peteršilj. Preden odstranite z ognja, popoprajte.
7. Testenine damo v vrelo vodo. Kuhamo 8–10 minut, nato jih odcedimo v cedilu, da voda odteče.
8. Ko so vsi deli krepke jedi pripravljeni, jih združimo, vrh pa okrasimo z naribanim sirom.

Krutoni z inčuni

Neverjetno okusen in nespodobno preprost prigrizek je kot nalašč tudi za pogostitev ob posebej pomembnih praznovanjih. Jed izgleda zelo privlačno, pripravimo pa jo lahko v samo 15 minutah, če imamo pri roki naslednje sestavine:

• filet inčunov (v olju) – 250 g;
• kruh – 6–8 rezin;
• kremni sir – 50 g;
• paradižniki – 4 kosi;
• česen – 1 strok;
• koriander – majhen šopek;
• oljčno olje – 2 žlici;

Zaporedje priprave:

1. Kosom kruha damo poljubno obliko: naredimo jih okrogle, podolgovate ali v obliki majhnih kvadratov.
2. Najprej popražimo kruh v ponvi z malo olja. Na obeh straneh mora nastati okusna skorjica.
3. Kruhove krhlje natremo s česnom.
4. Paradižnike narežemo na kocke.
5. Na pripravljene kruhove krhlje najprej položimo paradižnike, nato zelišča, sledijo inčuni in sir.

Odličen prigrizek je pripravljen za degustacijo.

Paradižnikova juha pire

Ta jed je pripravljena iz paradižnikov v lastnem soku, inčuni pa so v njej za španski pridih.

Seznam sestavin:

• srednje velika čebula – 1 kos;
• česen – 3 stroki;
• paprika v prahu – ½ čajne žličke;
• fileti inčunov (v olju) – 4–5 kosov;
• jušna osnova (zelenjavna, mesna) – 400 ml;
• paradižniki – 800 g;
• sladkor – 2 čajni žlički;
• sol, mlet poper.

Kako pripraviti:

1. Česen in čebulo drobno nasekljamo, paradižnike z ribo pa pretlačimo z vilicami.
2. V posodo z debelim dnom vlijemo žlico olja. Popražimo čebulo, dokler ne postekleni.
3. Čebuli dodamo česen, inčune in papriko. Pražimo še minuto.
4. Jušno osnovo zmešamo s paradižnikovo maso in vlijemo v lonec.
5. Mešanico zavremo, nato zmanjšamo ogenj na minimum in juho kuhamo pod pokrovko približno 20 minut.
6. Odstavimo posodo z ognja. Vročo maso zmiksamo s paličnim mešalnikom do gladkega, dodamo sol, sladkor in poper.
7. Jed postrežemo s kruhovimi krhlji (krutoni).

Takšna juha je bolj primerna za zimski jedilnik. Kljub preprosti pripravi in standardnemu naboru sestavin je jed zelo okusna in nasitna.

Zanimiva dejstva

1. Pred kratkim so inčune začeli uporabljati v kozmetologiji. Prvi so opazili pomlajevalne lastnosti te ribe Japonci. Na osnovi izvlečka zdaj proizvajajo celo linijo učinkovitih pomlajevalnih krem.
2. V starih časih so Rimljani iz inčunov pripravljali ostro omako garum, ki je bila tedaj neverjetno priljubljena. Poleg rib so v prelivu uporabljali oljčno olje in začimbe. S takšno začimbo so nadomeščali sol. Med pripravo omake je bil specifičen vonj tako močan, da so kmalu delavnice, v katerih so izdelek pripravljali, odločili prestaviti iz mesta. Danes le na Tajskem pripravljajo omako, ki nekoliko spominja na garum.
3. V antičnih časih so bili najbolj cenjeni soljeni in posušeni inčuni. Grki so ta ribji izdelek imeli za zelo donosno blago in so ga celo imenovali drugi kruh.
4. In še en zanimiv zgodovinski podatek: prvotno so z besedo 'inčun' poimenovali ne samo ribico, ampak jed, pripravljeno iz nje. Sčasoma pa se je to ime trdno zasidralo na ribico.

Če povzamemo, velja spomniti na ljudsko modrost, ki pravi, da vrednost ni odvisna od velikosti posameznega predmeta. Skromne dimenzije inčunov nikakor ne zmanjšujejo njihovih odlik.

Fotografija inčunov